Sogovorniku je najprej treba onemogočiti uporabo njegovega maternega jezika in mu nato vsiliti svojega. Ampak to je v resnici omogočil sogovornik, saj se je kot državnik odpovedal svoji materinščini oziroma državnemu jeziku, ni zahteval prevajalca in ni zahteval pogovora v nekem tretjem jeziku. Trump in Vance sta nato z napadalnim govorom kmalu dosegla njegovo podrejenost, ponižanje in posledično vsebinsko popuščanje. Res lep primer dobljene psihološke vojne.
Vendar ta primer zahteva tudi širšo osvetlitev, saj poznamo poleg psihološke vojne tudi politično, vojaško, ekonomsko, kulturno in izobraževalno vojno. V vseh primerih gre za podreditev poraženca in uveljavitev diskriminacije, kolonializma ter imperializma interesov. Po drugi svetovni vojni so takratni državniki sprejeli ustanovno listino Združenih narodov in nato še splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Ta dva dokumenta, kot pozneje še mnogi drugi, naj bi omogočili napredek in razvoj človeštva ter zaščito človekovih pravic. Vse zapisano je temeljilo na spoznanju o grozotah obeh svetovnih vojn in zahtevi »Nikdar več!«.
Žal pa se na področju sporazumevanja ni nič spremenilo, saj so v Združenih narodih obveljali uradni jeziki (šest), delovni jeziki (dva) in vsi ostali jeziki (186). Skozi desetletja so se tudi zelo spremenile razmere: nove države, blokovska delitev, nova neuvrščena politika, vzpon nacionalizmov, vse več vojn in danes vse bolj brezobzirno uveljavljanje interesov. Tudi znano opozorilo o nobenih privilegijih kateremu koli jeziku, kateremu koli narodu (ker tem privilegijem sledi podrejanje na drugih področjih), je zanemarjeno. Tako imamo danes neverjeten razvoj tehnologije – še posebej oboroževalne – za katero letno porabimo preko tri tisoč milijard dolarjev. Enako neverjetno pa je nazadovanje človeških vrednot ter razvoja družbe.
Evropa oziroma Evropska unija na področju sodelovanja in enakopravnega sporazumevanja pozna formalno zgolj uradne jezike, v praksi pa širi kolonializem angleščine. Ampak politiki nimajo časa za te probleme, saj poslušajo vojne bobne, ne pa svojih državljanov. Zato se pospešeno oborožuje, ker moramo, po mnenju nekaterih, zmagati na bojnem polju proti Rusiji – očitno za vsako ceno. Bolj verjetna bo, ob porastu nacionalizmov in ob zgodovinskih izkušnjah, uporaba tega orožja znotraj Evrope. Slovenija spet sledi klicu voljnih (kot v primeru Iraka) in že oblikuje bojne skupine. Tudi mi se ne ukvarjamo s problemi enakopravnega sporazumevanja, saj oboroževanje in vojne mimogrede rešijo tudi takšne probleme. Naše sodelovanje v tej vojni bo menda poenotilo, po želji politikov, ideološko razklani narod.
Ampak imamo bralce, ki jih vendarle zanima samo psihološka vojna, kamor spada tudi problem neenakopravnega sporazumevanja. Leta 1981 je posebna komisija Unesca, imenovana MacBridova, v zaključnem poročilu »Mnogo glasov – en svet« zapisala: »Večjezičnost je privlačna rešitev, morda tudi edina uresničljiva v večini držav, čeprav bi širjenje univerzalnega, preprostega, vsem dostopnega in razumljivega jezika lahko okrepilo mednarodno povezanost in hitro zrušilo ovire v komuniciranju med različnimi narodi.« Objavo tega poročila so takrat preprečile Združene države Amerike in Velika Britanija. Omenjeni »univerzalni in preprosti jezik« je naveden v posebni resoluciji generalne konference Unesca, ki je bila leta 1954 v Montevideu.
Zdaj, po sestanku pri predsedniku Trumpu in ob podpori politikov Slovenije, Evropske unije ter še marsikoga drugega, problema enakopravnega sporazumevanja očitno ni več. Če pa ga kdo še ima, mu ga bo pomagal rešiti gospod Musk z motorno žago.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
