Zdaj, po skoraj štirih letih vladanja koalicije Gibanja Svoboda, SD, in Levice, imamo v novi slovenski državi zgodovinsko najdražja stanovanja, zgodovinsko najvišje državne in tržne stanovanjske najemnine ter zgodovinsko neznosno nedostopnost bivanja. Podivjane cene stavbnih zemljišč zmorejo plačati le še investitorji v večstanovanjske stavbe, ki potem lahko vgradijo te visoke stroške v vse višje cene stanovanj. Mlade družine pa nimajo nobene možnosti, da bi si zgradile lastni dom, kot tudi ne, da bi si kupile stanovanje po dubajskih cenah. Saj niso kot družina Schellenburg. Zato so prisiljene najemati stanovanja in plačevati oderuško visoke tržne najemnine.
To je prava patološka stanovanjska brezizhodnost predvsem za mlade. Vladna stanovanjska politika pa očitno živi v vzporednem svetu, v svoji navidezni resničnosti. Kot največji dosežek stanovanjske politike razglaša zagotovitev milijarde evrov za gradnjo javnih najemnih stanovanj v prihodnjih desetih proračunskih letih. Zakaj pa ne bi vladajoči kot še večji zgodovinski dosežek razglašali kar dve milijardi javnih stanovanjskih evrov v prihodnjih 20 letih ali celo tri milijarde evrov v prihodnjih 30 letih? Na ta način hitro ugotovimo, da je takšno zatrjevanje bodočega negotovega dejstva pravi politični absurd. Tudi zato, ker so volivci dali mandat vladajočim samo za štiri leta. Do naslednjih volitev. x Delo
