Iz obeh sporočil (pa tudi takih, da je vpliv na podnebje z uporabo znanstvenih spoznanj aroganca) izhaja enako: državljani naj ne zahtevajo od vlade, da bo reševala probleme, s katerimi se soočamo, z uporabo znanja in vsega, kar je današnja znanost ugotovila, ampak prepustimo se »nebesom«, poslušajmo pridige o morali, o skupnem sovražniku itd.
Spomnimo se, da je Platon dvomil v demokracijo, ker si ljudje za kapetana izberejo tistega, ki kriči najglasneje in obljublja največ, ne pa pravega strokovnjaka za plovbo. In ker obstaja nevarnost, da potniki na ladji spoznajo, da izbrani kapetan nima znanja za varno plovbo ladje, jih mora kapetan umiriti z obljubami, pozivanjem k cerkvenim vrednotam, z ustrahovanjem o sovražnikih in vojnah. Pri tem mu pomagajo dušni pastirji, ki ne razumejo ravno družbe in sveta, ki se nenehno spreminja, predvsem tisti, ki so v slovenski cerkveni hierarhiji najvišje. Res je, da ne strašijo z grozotami pekla kot nekoč, z uveljavljanjem določenih vedenjskih vzorcev, spodbujanjem občutka krivde in povezovanjem morale z božjo voljo želijo doseči poslušnost in pokornost. Pridige, vzvišeno moraliziranje so znana orodja za to, da se obdrži družbeni nadzor. Da slovenski cerkveni vrh živi daleč od resničnega sveta, kaže tudi to, da stališč in pozivov sedanjega papeža ne slišijo.
Karl Marx je sto let, preden so Nemci začeli uresničevati iluzije velikega »sanjača« o prevladi arijske, nemške rase, rekel, da je nemški narod »sanjav in omotičen«. Iluzije, vera v obljube (ki služijo kot zamenjava za resnična dejanja), nas vedno drago stanejo in vodijo ravno tja, kamor nismo hoteli priti.
Majda Koren, Ljubljana