O čem govorim? O zavrnitvi s strani občinskega sveta Mestne občine Koper, s podporo župana Aleša Bržana samega, predloga sklepa, ki naj bi odpravil, preklical, črtal, izničil, izbrisal, odvzel Benitu Mussoliniju naziv častnega meščana Kopra. Bila ga je podala občinska svetnica iz vrst Socialnih demokratov, Jadranka Šturm Kocjan, in bil je prejel za uvrstitev na dnevni red oktobrske seje 15 glasov, žal enega premalo. Še kar nekaj sms-ov sva si z Bržanom izmenjala, a našla soglasje le pri tem, da se nisva strinjala in da so se najine poti dolgoletnega vzajemnega razumevanja, sodelovanja in podpore razšle.
Po njegovem je bilo vse to nepotrebno dvigovanje prahu, ker da po občinskih evidencah Duce ni med častnimi občani. Po mojem pa je bila to nujna poteza, da bi izpovedali odnos sedanje občinske oblasti do časti, ki je bila dodeljena, sicer pred več kot 100 leti, vodji najbolj zlobnega, nasilnega in zločinskega režima, ki je bil kadarkoli v zadnjih nekaj sto letih zavladal našim krajem. Tako kot v Piranu in domnevno tudi v vseh ostalih občinah, ki so bile v tistem času pod Kraljevino Italije, je bil naslov častnega meščana dodeljen Mussoliniju in nikoli preklican. O tem pričajo listine, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Kopru.
Vsa zgodba se ne bi pričela, če se pred letom dni občinska svetnica mestnega sveta italijanske Gorice iz neke lokalne liste ne bi odločila predlagati kolegicam in kolegom odvzem Duceju naziva častnega meščana in bila pri tem zavrnjena, tako da se je fašistični vodja obdržal na listi goriških eminenc. Sledilo je zgražanje tamkajšnjih antifašistov, še posebej Slovencev, ki se je preneslo tudi k nam, vse do državnega vrha, zlasti ob bližajočem se letu Evropske prestolnice kulture Gorizia-Nova Gorica.
Toda skoraj sočasno je nekdo iz Pokrajinskega arhiva Koper razkril, da je bil Benito Mussolini imenovan za častnega meščana tudi v Piranu in Kopru. Leta 1924. Da bi bili dosledni odzivom glede Gorice, se je Šturmovi zazdelo samoumevno, da bi ta naziv preklicali in tako rešili dobro ime našega mesta. A glej ga zlomka, koprski mestni svet je, čeprav le za en sam glas, ravnal tako kot goriški lani. Podanega predloga ni sprejel, ker, kot sem že dejal, Duce naj ne bi bil, po občinskih evidencah, na seznamu častnih občanov Mestne občine Koper in da zatorej to, kar je pisalo v dokumentih Pokrajinskega arhiva, ni več veljalo. Kdo ima pri tem prav, bi kazalo povprašati zgodovinsko in arhivsko stroko. Sam razumem priznanja, ki se podeljujejo komerkoli, kot neke vrste spomenik. Najbolj zaslužnim, zgodovinsko pomembnim osebam, gredo imena mest, trgov, ulic, ustanov, drugim spominski kompleksi, kipi, plošče, tretjim priznanja, od medalj in pokalov, od plaket do listin. In ti »spomeniki« ostanejo ne glede na spremembo meja in režimov, vse dotlej, dokler se nova oblast ne odloči drugače oziroma jih ne odstrani, razveljavi, preimenuje, bodisi spoštljivo, bodisi z gnusom. Naslova Duceju ni preklical nihče.
Vsako mesto, vsak kraj nosi za seboj svojo zgodovino, svojo dediščino. Tako tudi Koper, ki če se že kiti s svojimi velikimi meščani iz tisočpetstoletne zgodovine – od prvega škofa Sv. Nazarija dalje, preko Vergerijevih, razsvetljenca Gian Rinalda Carlija, slikarja Vittoreja Carpaccia, kartografa Pietra Coppa, zdravnika Santoria Santoria, skladatelja Antonia Tarsie, škofa Paola Nardinija, pravnika in publicista Carla Combija in še in še bi jih lahko našteli – bi moral imeti pogum, da prizna, da mu je dvajsetletje fašizma pripelo še častnega meščana Mussolinija. Znebimo se ga lahko tako, da se od njega formalno distanciramo oziroma mu odvzamemo podeljeni naslov.
Aurelio Juri, Koper
