Od tu naprej se pojavljajo tako imenovani levi privrženci razvoja družbe, ki zatrjujejo, da je treba delu dati večje priznanje, in na drugi strani spet desni privrženci, ki negirajo vlogo dela in priznavajo samo vlogo kapitala. Torej, delavec je samo nuno potrebni strošek.
V času socializma smo imeli oblast dela. Upam si trditi, da je bilo veliko več ljudi zadovoljnih s socializmom, kot jih je danes s kapitalizmom. Pa pustimo ob strani špekulacije. Socializem smo zavrgli, ker smo gledali čez mejo in ugotavljali, da tam sorazmerno bolje živijo. Res so bolje živeli. Toda ne pozabimo, da je kapitalizem tekmoval s socializmom na svetovnem nivoju in zato si je kapitalizem izmislil železno zaveso samo zato, da je lahko prepovedoval izvoz dobrin in tehnologije v socialistične države, ker bi le-te postale konkurenčnejše. Marx je namreč v svoji teoriji predvideval, da bi se morala socialistična revolucija zgoditi v najbolj razvitih državah, ne pa v najbolj nerazvitih državah. Vendar, v Titovi Jugoslaviji smo imeli socializem po meri človeka. Tako smo takrat temu rekli. Imeli smo delavsko samoupravljanje in smo sorazmerno dobro živeli, tudi na račun specifične Titove politike neuvrščenih in smo se tako lažje zadolževali pri kapitalistih, ki pa so imeli svetovno kontrolo nad kroženjem denarja oziroma kapitala. Bili smo nekaj vmes med kapitalizmom in trdim socializmom, ki ne bi smel biti trdi socializem, če ga ne bi prevzeli egoisti in laiki. V slovenskem socializmu je vseeno prevladovala kontrola nad rezultati dela, torej tudi nad presežno vrednostjo, s strani dela. Demagoško in pod vplivom tuje ideologije smo to pridobitev zavrgli, namesto da bi jo nadgradili. In začel se je rop stoletja. Novi vstajniki so ropali banke, prodajali podjetja tujcem, vračali, največkrat nepravično, lastnino Cerkvi itd. Po zahodnih vzorcih smo se začeli ločevati na tiste, ki zagovarjajo vlogo kapitala in jim dajali oblast, in na tiste, ki so zahtevali večjo vlogo pravic delavcev in so si po teh teorijah neupravičeno prizadevali za kontrolo nad presežno vrednostjo.
V vladi Roberta Goloba smo imeli na eni strani zmerne politike, ki so zagovarjali blaginjo ljudi, dosegljivo po zmernih korakih, in Levico, ki je zahtevala večje priznanje delu, zato dvig minimalnih plač, božičnica, oskrba na domu in pravičnejše zdravstvo, brez vmešavanja privatnih interesov. Danes ugotavljamo, da je vsaj en milijon delavcev, med njih štejem tudi prosvetne delavce, uslužbence, vojake, gasilce, policaje, ki jim je Levica priskrbela boljše pogoje življenja. Ne idealnih, ker zato še nismo dovolj ekonomsko razviti, vendar boljše kot vse vlade prej. In tu smo pri stvari. Delavci vseh vrst, vsaj po mojem prepričanju, ne bi smeli dovoliti, da jih z raznimi propagandnimi triki politični veljaki ločujejo med leve in desne. Predvsem so to delavci, ki jim pripada pravičnejša delitev pridobljene pogače. Po mojem mnenju je samo Levica res delovala v prid vseh delavcev. Naj še enkrat spomnim, dvig minimalne plače, božičnica, dolgotrajna oskrba, ločevanje privatnega zdravstva, ki ga plačuješ iz lastnega žepa od družbenega zdravstva, kjer imamo zagotovljeno tako rekoč vso zdravstveno oskrbo. In vendar je delavstvo Slovenije dovolilo, da jih razni politični bleferji pod različnimi imeni delijo na leve in desne.
Pravice delavcev so samo pravice delavcev. Zato me čudi, da imamo tako zatohlo miselnost, da se delavci pustimo pretentati in sprejemamo najprej politične pravljice namesto resnih delavskih pravic. Ne razumem Slovencev in bom očitno še dolgo razmišljal, kaj nas je uspelo tako zamegliti in razdvojiti.
Marijan Groff, Idrija