Na kratko: to je naš skupni praznik, saj se je tega dne po mnenju obeh krovnih veteranskih organizacij v Sloveniji končala vojna za Slovenijo, v kateri so obrambne sile Slovenije z odliko opravile svojo dolžnost. »Nesporno smo dokazali, da se domovina razen s srcem brani tudi z orožjem. In zato si je zaradi političnih preigravanj ne pustimo vzeti! Ob tem pa želimo opozoriti na popolnoma neustrezen način vodenja priprav na slovesnost v odboru za državne proslave. Skrajno nekorektno, da ne zapiševa »objestno«, je bilo uradnemu nazivu slovesnosti dodati še izraz »osvoboditev«, sta v izjavi izpostavila predsednik ZVVS generalmajor Ladislav Lipič in predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever dr. Tomaž Čas. Veterani vojne za Slovenijo se sprašujemo, kdo je članom odbora to predlagal in zakaj se venomer poigravajo z zgodovino, katero za nameček brez sramu tudi potvarjajo. Vse za potrebe utrjevanja oblasti in samopoveličevanja lastne vloge v junijsko-julijskem vojaškem spopadu med osamosvojitveno vojno 1991. Nam je res treba novih sporov in prerekanj? 25. oktobra v Sloveniji praznujemo dan suverenosti (in ne osvoboditve), to je uradni praznik, ki je bil sprejet po zakonodajni poti v DZ. S takšnimi (ne)premišljenimi, za mnoge spornimi samovoljnimi dejanji odbor za državne proslave z vso državno PR-mašinerijo vred spodbuja razprtije med ljudmi, povečuje delitve in razkol, ki je že tako in tako prestopil meje vzdržnega. Kot da se iz zgodovine nismo ničesar naučili? Pamet v roke, spoštovana oblast!
Ob tej priložnosti sem se spomnil zahteve generala Rudolfa Maistra, ki je še za časa življenja zahteval, da se iz njega in njegovih borcev ne sme delati nikakršnega kulta osebnosti in tudi ne zgodovinskega mita. »Mi smo opravili svojo dolžnost do domovine,« je bilo njegovo stališče. Veterani vojne za Slovenijo in vsi domoljubi, ki smo domovini leta 1991 stopili v bran, menimo enako. Naj ob tem omenim še zanimivo misel generala Maistra, ki jo je mogoče navezati na dogajanje okoli koprske proslave dneva suverenosti. General je namreč zapisal: »Jaz bi pa rad, da bi to veliko in lepo našo zgodovino obdelali brez stranke in politike v taki medsebojni slogi, v kakršni so se vršili tudi osvobojevalni fakti« (Ulična razstava Maistrova časovna kapsula v Atriju Pokrajinskega arhiva Maribor). Maister se je zavedal enotnosti in podpore množic v bojih za slovensko severno mejo leta 1918. Složno je deloval tudi Narodni svet za Štajersko, ki so ga sestavljali ljudje različnih svetovnonazorskih pogledov in politične pripadnosti. Pomembni so bili cilji in nobeden od njih si za uspeh ni pripisoval posebnih zaslug. Velika enotnost se je izkazala tudi na plebiscitu decembra 1990 in v vojni za Slovenijo 1991. Potem pa kot strela z jasnega spet nepotrebne in škodljive delitve na naše in vaše, na leve in desne, na bolj in manj zaslužne. Pot novim delitvam in razkolu Slovencev po vzoru kulturnega boja iz leta 1938 je bila odprta. Namesto spoštovanja: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena …«. Zgodovina bo nekoč brez nareka vladajočih presodila, da si zaslug za njeno samostojnost in suverenost nima pravice prilaščati nihče, ne posameznik in ne skupina posameznikov, kar se nam venomer dogaja – in žal ponavlja. Z minulo koprsko proslavo ob dnevu suverenosti vred, ki je lahko še en prispevek k ideološkemu revizionizmu.
»Velja si zapomniti: ljudje, ki svojo zgodovino uporabljajo predvsem zato, da delijo žive, tvegajo, da bodo nekoč izgubili tisto, kar so jim prejšnje generacije pomagale ohraniti – občutek za skupnost! Zato se ne igrajte z vojnimi veterani, sploh pa ne s slovensko državo, za katero so številni morali tudi umreti,« sta pred koprsko slovesnostjo ob dnevu suverenosti izpostavila predsednik ZVVS generalmajor Ladislav Lipič in predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever dr. Tomaž Čas. Vojni veterani, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in v Zvezi policijskih veteranskih društev SEVER, srčno podpiramo strpnost in sodelovanje ter odločno zavračamo narodni razkol, kateremu je aktualna slovenska oblast s proslavo v Kopru in z vsem okoli nje po nepotrebnem dodala sveži ogenj na žerjavico. To so nevarne igre, daleč proč od demokracije, na katero se sklicuje. Žal je to demokracija po njeni meri in vsak, ki misli drugače, ni demokrat in ne domoljub. Bog jim grehe odpusti, različnost nas bogati in prinaša spremembe. Bojim se, da se bodo noži še brusili in da nas bo to kmalu pripeljalo do skrajne politične radikalizacije neslutenih posledic (mimogrede: Evropa gori) in grobega političnega ekstremizma. Si to res želimo? Si oblast spet želi solzivec in vodni top na ulicah, da bo razkazovala mišice, moč in strahospoštovanje, da udari po lastnih ljudeh? Morda res, a to razkazovanje mišic bo kratkega veka.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah