V tem trenutku je globalizacija na kritični točki, ko nikakor ni nemogoče globalno prerazdeljevanje sveta. In v tem trenutku kričijo, da moramo dati več za oboroževanje, vsaj 3,5 %, če ne rajši 5 % BDP. Kar na slepo in za železje in strelivo? Ne bi vsaj malo premislili, kaj je vojna?
Izkušenj z vojno danes po svetu ne manjka. Toda svetovna vojna ni samo snop lokalnih vojn, je bistveno drugačna zadeva. Tisti, ki imamo z njo vsaj nekaj mladostnih izkušenj, saj se je končala pred 80 leti, smo zdaj v »četrtem življenjskem obdobju«. Bo pa prav, če naslednjim generacijam povemo nekaj dejstev, kje je družba v svetovni vojni posebej ranljiva. Prva točka je preskrba prebivalstva. Oskrba z osnovnimi živili se »racionira«, tako da je kruh oziroma moko mogoče kupiti le v količinah, preračunanih na glavo prebivalstva, prav tako mleko, maščobe, krompir, meso in podobno. V naših povsem analognih časih je bila vsakomur dodeljena »živilska karta« s predalčki za vsako živilo, prodajalec ali prodajalka v špeceriji, mesnici ali mlekarni pa je imel(a) škarje in od živilske karte odrezal(a) zadevni kuponček. Kako bi se to uredilo v digitalnih časih, ne vem, a predvidevam dodatne težave, ker je digitalizirano poslovanje hitro izpostavljeno kibernetskim napadom. Za državo pa nastane problem, kako se oskrbeti z zadostnimi količinami teh potrebščin. Tropskih sadežev ne bo več, saj je prvo, kar razpade v vojni, urejen množični transport blaga. A danes jemo celo krompir vsaj deloma iz Egipta (!). Brez samooskrbnosti sistem ne bo obstal. V drugi svetovni vojni so Britanci živeli mnogo slabše od Nemcev, saj so v preteklosti svoje njive spremenili v pašnike za ovce, volna je bila namreč zelo dober izvozni artikel. Mnogo trat v ljubljanskih parkih se je med vojno spremenilo v njive, mnogo Ljubljančanov je imelo po eno kuro nesnico, dostikrat kar na balkonu. Mleko na karte je bilo posneto, zato sem spremljal mamo vsakih štirinajst dni s kanglico za mleko k železniški čuvajnici ob dolenjski progi, da sva tam dobila pol litra kozjega mleka. Od osvoboditve ga ne maram več, kot ne morem slišati za »polnozrnat« kruh, saj smo lahko jedli domač »enotni« kruh šele, ko smo moko »na karte« presejali in z namočenimi otrobi pripravili hrano naši putki. Dopolnilo »racionirani preskrbi« je bila »črna borza« in menjalna trgovina: tekstil, uporabni predmeti ipd. za hrano. Prva skrb ob grozeči vojni mora torej biti samooskrba s hrano, kombinirana z ustvarjanjem blagovnih rezerv. Ob reklamnem govoričenju o koristnosti »polnozrnatega« kruha in posnetega mleka ter o škodljivosti masla pa se zgrozim in se vprašam, ali nas na kaj pripravljajo ...
Glede na kibernetsko ranljivost digitaliziranega sveta je dobro imeti v rezervi analogne rešitve. Kar zadeva promet, so še vedno ranljiva vsa prometna sredstva s kontaktom na žico, negotova je preskrba s tekočimi gorivi; med drugo svetovno vojno smo na ljubljanskih ulicah videli kamion s parnim pogonom na drva in sklepam, da bo klicana tretja svetovna vojna klicala po podobno arhaičnih zasilnih izhodih.
Priprava na vojno pomeni tudi skrb za varnost prebivalstva s pribežališči v zakloniščih in skrb za požarno reševanje: del parkovnih površin je bil v Ljubljani spremenjen v bajerje za požarna zajetja.
Našim politikom je priporočiti, naj se v povečevanju obrambnih stroškov ne pustijo preslepiti in zapravljati denar predvsem za orožarsko ropotijo. Ne bo dovolj niti to, da bodo dodali sredstva za obojenamensko uporabo. Obrambni izdatek je in mora biti kot tak upoštevan ves tisti delež BDP, ki ga je treba vložiti v povečanje samooskrbnosti in blagovnih rezerv ter rezerv energentov, za izboljšanje prometnic in prometne pretočnosti ter njeno zaščito.
Še enkrat poudarjam: svetovna vojna ni primerljiva z lokalnimi vojnami. In čeprav morebitna tretja svetovna vojna ne bo enaka drugi, se je dobro spomniti na izkušnje onega časa. V upanju, da vendarle ne bo prišlo do nasilne delitve globalizacijskega plena, tako kot po prvi globalizaciji, naj spomnim na verze iz Menartovih Časopisnih stihov: »Kakšna bo tretja svetovna vojna, ne vem; na znanje pa dajem: četrta bo spet s fičafajem.« Evropski histeriki, ki vpijejo o potrebi po več in več orožja, nas rinejo v svet, v katerem bodo imeli tisti, ki bodo preostali, v rokah kvečjemu le še fičafaj.
Božidar Debenjak, Ljubljana
