Pri tem se pojavljata dve vprašanji. Prvo je, ali je to komercialno smiselno. Mislim, da je komercialno bolj smiselno vse kupovati od Kitajcev. Mi izdelujemo pogone in v prihodnjih letih bomo težko konkurenčni Kitajcem, ker neverjetno hitro napredujejo. Drugo vprašanje je, ali lahko evropski proizvajalci to sploh naredijo. Proizvajalci avtomobilov v Evropi bi morali v tem primeru zmanjševati število zaposlenih in zapirati tovarne. Namesto da bi nekomu tretjemu prepustili izdelavo teh delov, jih bodo izdelovali sami, ker je dražje odpustiti ljudi. Zneski odpravnin pri odpuščanjih so namreč enormni. Tako bodo še naprej počeli stvari, ki komercialno nimajo smisla, imajo pa smisel zaradi specifične situacije.
Elektrifikacija je bila zame že pred nekaj leti kot lanski sneg. To se bo zgodilo – večina avtomobilov, ki niso v segmentu najdražjih, bo električnih. Ali tri leta prej ali pozneje, ni pomembno. Prava prihodnost je nekaj drugega. Prava sprememba bo, ko ljudje ne bodo več kupovali avtomobilov, ko ne bodo več lastniki avtomobilov, ko jih ne bodo več vozili in ko mlade generacije sploh ne bodo več znale voziti avtomobila, ker jih to ne zanima. Mislim, da bo tako kot s konji. Nekoč so vsi imeli konje. Danes jih imajo tisti, ki si jih želijo, ker je to pomemben del njihovega življenja. Avtomobili ne bodo samo luksuz za bogate, ampak bodo namenjeni tistim, ki jim je to pomembno. Tisti, ki jih avtomobili sploh ne zanimajo, imajo danes avtomobil, ker nimajo druge možnosti.
Vir: Sobotna priloga Dela