Če sem prav preštel, ta trenutek po svetu divjajo dve ali tri obsežne vojne, poleg tega pa še več kot deset oboroženih konfliktov. Žrtve štejemo v desettisočih. Vojni gospodarji ne izbirajo – otroci, nemočne ženske, matere, starci, vojaki … ni pomembno. Togota, pohlep in krutost gospodarjev vojne so brezmejni. Noben klic k miru ni dovolj močan, nobena prošnja po sožitju ne zadostuje, da bi jih ustavila. V 21. stoletju je vse na svetu, vsaj ta trenutek, podrejeno divjanju boga Marsa in njegove spremljevalke Vojne. Njuna dekla Matilda pa ob tem škodoželjno in uslužno pospravlja bojišča.
Za božjo voljo, ljudje, zakaj je tako? Morda se odgovor skriva v znani modrosti: »Ni težko nahraniti lačnih, težko je nasititi bogate.« Zelo verjetno je prav tu težava. Ni treba biti vojaški analitik, da ugotoviš: če vojno pravilno načrtuješ, se vedno splača. Po možnosti skuhaš konflikt tako, da se drugi borijo zate – na primer v Ukrajini. Za povrhu dodaš še kakšen kos ozemlja, ki je »po pravici naš«. Dobički so neizmerni in zagotovljeni. Ko denar prevlada nad razumom, je mir pokopan.
Kdo je kriv? In kdo stoji za tem? Mene med njimi ne boste našli. Vse, kar imam, sem pridobil s poštenim delom. Kdo torej? Prijatelj, dober poznavalec vojaškega področja, mi je razložil: en naboj stane 45 centov, če jih kupiš deset. Če jih kupiš tristo, cena pade na 30 centov. Če jih kupiš sto tisoč, stane manj kot devet centov na naboj. Toliko matematike vsi znamo, da lahko izračunate, koliko nabojev je treba naročiti in porabiti, da govorimo o »spodobni« kupčiji in dobičku. Na primer, o kakšni milijardi. Par milijonov gor ali dol ne spremeni nič. Tukaj smo: brezumno stanje današnjega sveta poganjajo neizmerni dobički, ki jih štejemo v milijardah dolarjev. Žrtve pri tem niso pomembne.
Za to grozljivo pobijanje – otrok, žensk, vojakov, starcev – vidim odgovorne v vojaško-industrijskem kompleksu. Svetovni gospodarji vojne so pokvarjeni ljudje, ki jim bo treba prej ali slej reči »Dovolj!«. Prav tako imamo dovolj pokvarjenih politikov, ki jim krijejo hrbet. Zraven asistirajo onemogli (ali podkupljeni) svetovni voditelji, nemočni Združeni narodi in blokiran varnostni svet ZN.
Gledam strašljivo fotografijo iz Dnevnikove priloge Objektiv (29. 11. 2024). Vidim starčka, zakonski par nekje na Vzhodu. Obvezana od ran šrapnela sedita skrušena na prostem. Žena ga vpraša: »Kaj iščeš?« Odgovori ji: »Ključe od hiše.« Ona mu reče: »Ne išči jih. Hiše ni več.« Bolj pretresljive podobe vojne še nisem videl. Hudo je videti pobite vojake, otroke, žene … a to je vrhunec groze. Skoraj na izteku življenja si zakonca, namesto da bi uživala v toplini doma, ki sta ga zgradila z mukami, ali se veselila trenutkov z vnuki, pravnuki, kot brezdomca strmita v žalosten konec svojega življenja. Seveda vojnih gospodarjev to ne zanima. Njih zanima denar, ki polni njihove žepe. Menijo, da je ta vreden več od stokajočih starcev, od otrok, par žensk ali vojakov. Mar ne?
Vso tragedijo palestinskega ljudstva, ukrajinskih ljudi, žrtev somalskih teroristov in še mnogih drugih nas sedem milijard ljudi spremlja molče. Kot da se nas to ne tiče. Prav mi, molčeča večina, dajemo gospodarjem vojne moralno podporo in »dovoljenje« za nadaljevanje teh zločinov. Ali res ni nikogar, ki bi znal in zmogel reči dovolj je!?
mag. Dušan Kaplan, Ljubljana
