Medtem ko so bile druge jugoslovanske republike pahnjene v novo različico balkanskih vojn, je Slovenja sanjala o svoji svetli prihodnosti. Situacija je bila zapletena. Razen komaj priborjene svobode razlogov za velik optimizem ni bilo. Po podatkih statističnega urada je leta 1991 povprečna bruto plača znašala 70,20 evra. Gospodarstvo je bilo na kolenih. Bilo je veliko neznank, a si sanj nihče ni pustil ukrasti.
Deset let kasneje se je povprečna mesečna bruto plača povzpela na 895 evrov. Slovenija je, za razliko od drugih vzhodnoevropskih držav, prešla iz komunizma v kapitalizem z visokim socialnim čutom. Svojega trga ni odprla tujcem in je poskušala graditi svoj nacionalni ekonomski razred. V Sloveniji se je živelo daleč najbolje med državami bivše Jugoslavije. Tam so imeli za sabo krvave spopade, ki so prav tistega leta epilog doživeli v Makedoniji. Pri nas pa je še zmeraj bilo veliko razlogov za optimizem in za sanje. Slovenija se je pospešeno približevala Evropski uniji. Zadnje prepreke so bile praktično premagane, pridružitev je bila le še stvar časa.
Leta 2011 je bila bruto plača skoraj podvojena in je dosegla 1524 evrov. Država je bila polnopravna članica Evropske unije in je odlično opravila svoje protokolarne naloge v času predsedovanja svetu EU. Razlogov za veselje in optimizem je še bilo. A Slovenci so takrat počasi nehali sanjati in pričeli jamrati. Svetovna finančna kriza je udarila tudi po njih. Pod vprašajem se je znašel razvojni model, ki se je skozi dve desetletij razvil v državi. Novi domači kapitalisti se niso izkazali kot najbolj spretni. Med tistimi, ki so visoko letali, so nekateri pristali celo za rešetkami. Porabili smo šest let, da se je povprečna plača dvignila za 100 evrov. Leta 2013 smo prvič in edinkrat po nominalni vrednosti zaslužili na mesec dva evra manj kot leto prej. Stvari so se na koncu spet srečno iztekle, saj se je leta 2021 bruto plača povzpela na 1969 evrov, letos pa v povprečju zaslužimo še 385 evrov več.
Statistike povedo, da nam stvari gredo precej dobro, da smo prehodili dolgo in uspešno pot in da smo uresničili naše sanje. Tisto, kar je bilo v začetku devetdesetih videti nemogoče, se je uresničilo. Takratni razkorak med Slovenijo in Italijo je bil očiten. Na eni strani polno založene trgovine, bleščeče izložbe in občutek blagostanja, na drugi strani toga sivina. Stvari so se zdaj spremenile. Med slovensko in italijansko družbo ni več vidnih razlik, po količini lepih in velikih avtomobilov po naših cestah smo daleč pred njimi. Če so leta in leta Italijani ob meji hodili v Slovenijo kupovat poceni izdelke, se je trend zdaj obrnil. Tržaške in goriške trgovine so polne Slovencev, tudi tistih iz notranjosti, ki polnijo vozičke ceneje kot doma. Letos so zaposleni Slovenci povprečno zaslužili več kot Italijani. To se je zgodilo prvič. Pred Španijo smo itak že bili. Vzhodno Evropo smo vedno gledali zviška, Malta, Ciper, Portugalska in Grčija pa so bili že dalj časa krepko za nami. Smo sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije. Pred nami je še devet držav. Vesela novica pa je, da je naša plača letos rasla bolj kot na Danskem, Irskem, Finskem, Švedskem in v Franciji. Če se bo trend nadaljeval, jih utegnemo ujeti in dohiteti. Tudi zaradi tega je razlogov za optimizem veliko, a v resnici vlada občutek negotovosti in strahu pred neznano prihodnostjo.
Če gledamo globalno, Slovenija dobro funkcionira. Država nudi hitre in učinkovite storitve. Naša mesta so čista in lepo urejena. Stare stavbe se prenavljajo, okolica se ureja, trava ob cestah je pokošena, zapuščenih kupov smeti ni praktično nikjer. Na dokumente ni treba čakati prav dolgo. Policija je vredna zaupanja in ne uporablja pretiranega nasilja. Tudi zdravstveni sistem (še) zagotavlja storitve, ki so drugod plačljive. Socialne razlike so še zmeraj na sprejemljivi ravni. Škarje med revnimi in bogatimi se niso pretirano razprle, socialni transferji pa nudijo cel kup ugodnosti, o katerih v mnogih državah Evropske unije lahko le sanjajo.
Daleč od tega, da je v Sloveniji vse perfektno. Politične in ekonomske elite si zaslužijo resne kritike. Lahko bi bilo vse še bolje, bolj organizirano in bolj učinkovito. Je pa vsekakor bolje kot v mnogih drugih državah Evropske unije. V času Jugoslavije je bila Slovenija »balkanska Švica«: najbolj pridna, najbolj delavna in tudi najbolj bogata v tisti druščini. Zdaj je Luksemburg res daleč pred nami in ga bo skoraj nemogoče ujeti. Smo pa najboljši v vzhodni in južni Evropi. A je živeti med Balkanom, srednjo in južno Evropo, med Mediteranom in Alpami bistveno bolj zanimivo kot pa bivati v majhni monarhiji med Francijo, Nemčijo in Belgijo brez morja in planin.
S političnim razredom, po odhodu Janeza Drnovška, sicer res nismo imeli srečne roke, a je treba priznati, da tisti, ki so nato vodili državo, niso bili ravno »mone«. Trudili so se ohraniti dobre razvojne kazalce, vladali so s socialnim čutom, ki ga drugje nimajo. Njihova največja pomanjkljivost je bila, da Drnovškovih sanj in vizije za prihodnost preprosto niso imeli več. Brez ambicioznih ciljev in vere v boljši jutri pa nemogoče ne more postati mogoče.
