Poleg tega vožnja povzroča mehanske poškodbe rastlinstva, vodi v zbijanje in erozijo tal ter povečuje tveganje za onesnaženje vodnih virov zaradi morebitnega razlitja goriv, olj in drugih nevarnih snovi. Ministrstvo je opozorilo, da zakon o ohranjanju narave jasno določa, da morajo biti vse aktivnosti v naravnem okolju – to so območja zunaj naselij, cest in drugih urbaniziranih površin – izvedene na način, ki ne ogroža habitatov rastlinskih in živalskih vrst ter stabilnosti naravnih procesov. »Ministrstvo s kampanjo spodbuja spoštljiv odnos do naravnega okolja, promovira uporabo označenih poti in opozarja na omejitve vožnje izven dovoljenih območij. Naš cilj je prispevati k ohranjanju biotske raznovrstnosti, varovanju občutljivih habitatov in trajnostnemu upravljanju naravnih ekosistemov.«
Jasno kot beli dan, mi bodo najbrž pritrdili mnogi z upanjem, da bo temu v bodoče res tako. Pa ne samo to, novo upanje tli tudi v noveli Zakona o gozdovih (Državni svet je nanjo sicer vložil veto), ki med drugim določa, da sta vožnja in ježa v gozdu prepovedani zunaj javnih in gozdnih cest. Izjema je vožnja po protipožarnih presekah, gozdnih vlakah in sečnih poteh za izvedbo sečnje in spravila lesa, za izvedbo gojitvenih in varstvenih del, za upravljanje z divjadjo, za obrambo države in za reševanje ljudi, živali in premoženja. Vožnja s kolesi in ježa sta dovoljeni na označenih gozdnih vlakah in drugih poteh, ki jih skupaj določijo lastnik gozda, Zavod za gozdove Slovenije in lokalna skupnost. Sicer pa je to pereča problematika z dolgo brado. Iz leta v leto namreč vedno več ljudi svoj prosti čas preživalja v naravi, kar je še kako dobrodošlo, a hkrati za naravo obremenjujoče. Množični obiski ljudi v naravnem okolju (planinci, rekreativci, sprehajalci, gobarji) so še kako dobrodošli za zdravje in dobro počutje. Druga plat medalje pa je ta, da se s povečanim številom obiskovalcev povečuje tudi pritisk na naravo in vznemirja prostoživeče divje živali, med njimi tudi številne zavarovane vrste, ki so vpisane na rdeče sezname zavarovanja. Poleg tega se povečujejo konflikti med različnimi skupinami uporabnikov naravnega okolja. Tradicionalno je bilo namreč naravno okolje predvsem prostor pohodnikov, zdaj pa ga uporablja tudi vedno več kolesarjev in voznikov vozil na motorni pogon. Štirikolesniki, motokros motorji in pozimi motorne sani, vse to povzroča strašanski hrup in nemir ter vznemirja živalski svet. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vožnja z vozili na motorni pogon v naravnem okolju že lep čas prepovedana, še zlasti na zavarovanih območjih, kot so naravni rezervati, krajinski parki ipd. Pa tudi vožnja s kolesi po planinskih poteh in v gozdu je dovoljena le izjemoma, samo v določenih primerih ali ko je to posebej označeno! In zakaj se potem hrumenje in brnenje po pohorskih in kozjaških livadah, na dravsko poljskih ravnicah in v Pesniški dolini kar naprej dogaja? Nujen je učinkovit nadzor in sankcioniranje kršiteljev. Po zgledu severnih sosedov, od koder prihajajo adrenalinsko »razdraženi« ljubitelji tovrstnega divjanja tudi v naše naravno okolje. Skupaj z našimi motoristi so pač močnejši!
Da je temu res tako nam že vrsto let dopovedujejo lovski kolegi iz Pohorja in Kozjaka, v zadnjem času pa vse pogosteje tudi iz pogorja Boča in iz Slovenskih goric. Naj vnovič spomnim, da lahko ima vožnja z vozili v naravnem okolju številne negativne posledice: uničeno vegetacijo, izgubo vrhnje plasti zemlje, globoke poti v snegu in nezasneženo pokrajino, kar povzroči premikanje vodotokov in povečanje erozije. Koncentrirana ali intenzivna uporaba motornih vozil za rekreacijo pa še kako negativno vpliva tudi na prostoživeče divje živali. Ne gre zgolj za plašenje, pač pa pogosto tudi za resne poškodbe živali, ki se morajo na hitro umakniti pred podivjanimi vozniki. Na vse to poleg lovcev opozarjajo tudi mnogi strokovnjaki s področja gozdarstva, kmetijstva, biologije in ekologije. Strinjam se z vsemi, ki argumentirano trdijo, da je omenjeni »motorizirani promet« eden ključnih rizičnih dejavnikov negativnega vpliva na naravno okolje (motorne sani, skuterji, motorna kolesa, štirikolesniki…). Problem so tudi negativni vplivi, ki jih vozniki motornih vozil povzročajo rastlinstvu, živalstvu in habitatom na širših zaokroženih območjih. Pri vsem tem pa očitno vsi po vrsti pozabljamo, da smo naravo dobili v dar od naših vnukov in da nima nihče pravice tega najdragocenejšega darila za prihajajoče generacije izmaličiti in še manj uničiti. Do tega je zelo kratka pot in v tem grmu tiči zajec.
V zeleni bratovščini se tega še kako globoko zavedamo in k sreči vendarle dobivamo tudi pohvale za družbeno odgovorno delo v kontekstu naše naravovarstvene orientiranosti. Kljub kritikam na naš rovaš je v ospredju vendarle priznanje javnosti za veliko skrb pri ohranjanju ekosistemov in znotraj njih prostoživečih živali z divjadjo vred. Puška slovenskih lovcev vse od ustanovitve slovenske lovske organizacije (Slovenski lovski klub 16. oktobra 1907) še ni iztrebila nobene vrste – vsaj to bi nam kritična javnost lahko priznala, če že drugega ne! Navkljub napakam (in neumnostim), ki jih včasih naredimo – kdo jih pa ne?
Dr. Marjan Toš, LD Dobrava v Slovenskih goricah
