(Navajam dobesedno: »Ko so 'ekipe za evtanazijo' delovale na vzhodu, kjer so 'pomagale ranjencem v ledu in snegu', in to pobijanje ranjenih vojakov je veljalo za strogo zaupno; za pomoč, kakor gre danes pri zakonu, o katerem bo potekal referendum, za pomoč – pomoč pri samomoru. Kakor je Hitlerjeva odredba s 1. septembra leta 1939 navajala, 'naj neozdravljivo bolnim osebam omogočijo milostno smrt'.« Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob prazniku vseh svetih, 1. 11. 2025, https://katoliska-cerkev.si/)
Ta njegova trditev ni samo sprevržena, temveč kaže vso hipokrizijo Zoreta in slovenske RKC. To je obenem velika žalitev za predlagatelje zakona in parlament. Žali pa tudi državljane, ki so že pred tem na posvetovalnem referendumu podprli takšno vsebino zakona.
Če pogledamo v preteklost, je Zoretov predhodnik ljubljanski škof Rožman med drugo svetovno vojno organiziral kolaboracijo z nacifašističnim okupatorjem. Domobranci so prisegli Hitlerju celo na njegov rojstni dan. Zoretov predhodnik škof Rožman je tudi pozival mariborskega škofa Tomažiča, naj tudi on organizira kolaboracijo na Štajerskem. To se ni zgodilo, saj je Tomažič odločno odklonil kolaboracijo in izdajstvo slovenskega naroda ter je bil pokončen v vsem obdobju vojne in okupacije.
Sedaj pa pridemo na bistvo in sprevrženost, ko nadškof Zore, kot naslednik škofa Rožmana, ki je v Ljubljanski pokrajini organiziral kolaboracijo s Hitlerjem, primerja zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja s Hitlerjevim ukazom o pobijanju ranjencev med drugo svetovno vojno. Nasprotno pa so v partizanskih bolnišnicah zdravili kar nekaj ranjenih okupatorskih vojakov. Zgodovinsko dejstvo je tudi, da so naši kolaboranti ovajali in po Hitlerjevem ukazu pošiljali mnogo Slovencev in Judov v koncentracijska taborišča, kjer se je nad njimi izvajal holokavst.
Toliko o tej hipokriziji Zoreta in RKC, ki še do danes ni priznala izdajstva in zločinov med vojno. Mimogrede, nasprotna (partizanska) stran je že neštetokrat priznala povojne poboje kot zločin in se s tem tudi opravičila, čeprav gre v tem primeru za vzrok in posledico.
Ob tej priložnosti pa predlagam predsednici Pirc Musarjevi, da posebej obeleži spomin na mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažiča, ki je neustrašno nastopal pred nacističnimi oblastmi in zahteval pravico za Slovence in kristjane. Odločno je zavrnil usodne in zmotne odločitve katoličanov in vodstva v ljubljanski škofiji med okupacijo.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
