O razlogih za zavlačevanje z objavo letnega poročila lahko le ugibamo. Morda se vodstveni posadki Engrotuša z revizorji ni uspelo dogovoriti o popravkih in odpisih vrednosti dela premoženja, kar bi v drugačni luči prikazalo finančni položaj podjetja. Veliko presenečenje ne bo, če bodo revizorji v letnem poročilu izpostavili, da obstaja pomembna negotovost, ki lahko vzbudi bistven dvom o sposobnosti Engrotuša, da nadaljuje kot delujoče podjetje. Takšno etiketo so letos in lani revizorji že pripeli Mercatorju, prek katerega je Fortenova nameravala prevzeti Engrotuš.
Primarni cilj Fortenove pri načrtovanem prevzemu Engrotuša naj bi bil po dostopnih podatkih eliminirati nemško konkurenco na slovenskem prehranskem trgu. V prid tej navedbi je podatek, da je bila Fortenova za nakup Engrotuša pripravljena odšteti okoli 30 milijonov evrov, kar je bilo nekaj milijonov evrov več, kot je ponujal nemški trgovski gigant Rewe, prav tako pa nekaj milijonov evrov več, kot je v času sklenitve kupoprodajne pogodbe znašala vrednost Engrotuša. Sekundarni cilj Fortenove naj bi bil povečanje števila prodajaln in s tem ekonomije obsega ter cenejša nabava blaga za Mercator ter hrvaško trgovsko verigo Konzum, ki je prav tako v lasti Fortenove.
Kakorkoli, v skrbnem pregledu se je Mercator lahko do potankosti seznanil s poslovanjem Engrotuša, njegovimi nabavnimi pogoji, plačilnimi roki … Ker so pogodbena določila Mercatorju omogočala odstop od pogodbe, je to storil. Razloge, ki so ga vodili k takšni odločitvi, je utemeljil skopo; z enim stavkom je pojasnil, da »ključni pogoji, ki jih predvideva pogodba, na žalost ne bodo izpolnjeni«. Iz tega lahko sklepamo, da v ozadju ni le odsotnost dovoljenja varuha trga za prevzem Engrotuša, pač pa je bilo pogojev za sklenitev dogovorjene kupčije več. Povod za takšno odločitev bi bile lahko tudi strateške spremembe v Fortenovi, potem ko je po razlastninjenju dveh sankcioniranih ruskih državnih bank večinski lastnik hrvaškega konglomerata postal Pavao Vujnovac, eden od najbogatejših Hrvatov.
Izhajajoč iz signalov o slabi bilančni sliki Engrotuša ta vsekakor potrebuje novega lastnika. Za Rewe je Engrotuš še vedno zanimiva prevzemna tarča. Za prevzem se po naših podatkih ogreva tudi hrvaška trgovska veriga Studenac, ki se, odkar je v lasti poljskega finančnega sklada, bliskovito širi, v Sloveniji pa je pred kratkim prevzela štajersko trgovsko verigo Kea. Če bo lastnik Engrotuša postal eden on njiju ali pa kdo tretji, bo to za številna slovenska podjetja, gospodinjstva in tudi državo boljše, kot če bi njegov lastnik postal Mercator.
V tem primeru bodo na Tuševih policah v večji meri ostali izdelki slovenskih proizvajalcev, s čimer bodo številna domača podjetja lahko ostala v boljši kondiciji, to pa bo omogočalo višje multiplikativne učinke za narodno gospodarstvo. V tem primeru bomo priča manjšemu krčenju delovne sile kot ob združevanju Mercatorja in Engrotuša pod eno streho, kar bi ob poslabševanju gospodarskih gibanj, ki bodo sčasoma botrovala večji brezposelnosti, prispevalo k nižjim socialnim transferjem države. In nenazadnje, gospodinjstva bodo lahko hrano kupovala na konkurenčnejšem trgu, kot če bi namesto treh na trgu ostala dva velika klasična trgovca.
