V pisnih virih mariborsko sinagogo prvič zasledimo leta 1429, a je zagotovo starejša, saj v svoji strukturi razkriva več gradbenih faz: najstarejšo iz obdobja poznega 13. stoletja in dve gotski gradbeni fazi iz poznega 14. in prve polovice oziroma sredine 15. stoletja. V drugi četrtini 15. stoletja je služila kot občasni sedež vrhovnega rabinata za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Mariborska sinagoga je najstarejše ohranjeno judovsko svetišče v vzhodnih Alpah. Obstajala je že v tretji četrtini 14. stoletja, ko je v Mariboru živel prvi znani rabin Abraham. Vzhodno od nje je bil vrt domnevno s prvotnim pokopališčem, ob vodnem izviru pod sinagogo pa je stalo obredno kopališče (mikve). Strokovnjaki menijo, da bi lahko po starosti prve gradbene faze začetke njene zidave umestili celo v konec 13. stoletja. To jo uvršča med najstarejše ohranjene sinagoge v srednji Evropi, kar ji daje dodatno veljavo in pomen. Je edina ohranjena srednjeveška sinagoga na Slovenskem. Iz Maribora so bili Judje pregnani v letih 1496–1497. V mesto se v večjem številu nikoli več niso vrnili.
Antisemitski napisi so tokrat izredno jasni in ni nobenega dvoma, da gre za primer sovražnih vsebin zoper Jude in judovstvo v kontekstu radikalnejšega antisemitizma, ki smo mu tudi na Slovenskem vse bolj priča. Že pred leti sta bila dva podobna primera napisov na pročelju sinagoge, ki pa nista bila tako direktno antisemitska. Vsebina je bila »Juden raus« in svastika, torej simboli nacizma s kljukastim križem vred. Tudi takrat je zadevo vzela v roke policija, a storilcev niso nikoli odkrili. Morda bo tokrat policistom le uspelo izslediti storilce tega dejanja, ki potrjuje navzočnost antisemitizma na Slovenskem. Nanj smo mnogi že pred leti opozarjali, a smo žal ostajali precej osamljeni. Čas je torej, da zadnji pojav oskrunjenja mariborske sinagoge, ki je enkratni primer ohranjene judovske dediščine ne samo na Slovenskem, pač pa v širšem prostoru, ne samo najostreje obsodimo, pač pa pristojni tudi poiščejo storilce in v skladu z veljavno zakonodajo zoper njih tudi ukrepajo. Zadeva še zdaleč ni nedolžna in je vredna resne obravnave.
Pojem antisemitizem je prišel v splošno rabo v 80-ih letih 19. stoletja kot del politično motivirane kampanje. Antisemitizem je sinonim za netoleranco, ki je bila stoletja vsebina zlih idej in dejanj ljudi, ki so bili sovražno nastrojeni zoper tujce, v prvi vrsti zoper Jude, ki so bili krivi za vse slabo in hudo na tem svetu. Antisemitizma niso izumili nacisti, so pa hoteli judovsko vprašanje s holokavstom radikalno dokončno rešiti. Zaradi izjemne učinkovitosti množičnih deportacij prekmurskih Judov v taborišča smrti v predzadnjem letu druge svetovne vojne je Slovenija uvrščena med države, ki se »lahko pohvalijo« z neverjetnim uspehom, saj je bilo uničenih okoli 90 % predvojnih Judov v nekdanji Dravski Banovini, torej v jugoslovanski Sloveniji pred aprilsko okupacijo in razkosanjem leta 1941. Pri tem pa je treba poudariti, da dokončno število žrtev holokavsta še vedno ni znano.
Antisemitizem se je na Slovenskem skozi različna obdobja spreminjal in dobival različne poudarke, a nikoli ni postal radikalen. Izjema je čas druge svetovne vojne, ko so pri aretacijah slovenskih Judov po italijanski kapitulaciji v leta 1943 v Ljubljanski pokrajini sodelovali tudi pripadniki Hacinove (domobranske) policije v Ljubljani. Pri izdelavi seznamov za aretacije in deportacije Judov v Prekmurju pa so sodelovali mnogi domačini, nekateri tudi zaradi osebnega sovraštva in osebnih zamer. Sodelovanje Slovencev pri aretacijah in deportacijah prekmurskih Judov leta 1944 se je končalo s predajo deportirancev v Čakovcu. Obseg njihove odgovornosti za uničevanje in ropanje judovskega premoženja po izgonu Judov oziroma njihovih deportacijah v taborišča smrti bo zelo težko opredeliti, saj imamo na voljo le splošne pripovedi o ropanju in krajah premoženja, ne pa tudi jasnih opisov teh dejanj. Kljub temu te resnice ni mogoče zamolčati.
Bodi dovolj za obuditev spomina na čas, ko je tudi na naših tleh tlelo sovraštvo do drugačnih in se v okviru vsesplošnih trendov na stari celini očitno vrača tudi v Slovenijo, ker za antisemitizem pač nismo imuni. Iz majhnega raste veliko ali »kdor seje veter, bo žel vihar«, zato je treba napise na mariborski sinagogi čisto zares obravnavati skrajno resno in odgovorno. Poleg vodstva Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor so napise že obsodili tudi v Mestni občini Maribor.
dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
