V tem je osnovna napaka obstoječega družbenopolitičnega sistema, za katerega ste prepričani, da je bistvo demokracije. Namreč, nekakšno kolobarjenje dveh poglavitnih političnih usmeritev, levice in desnice. Pa tako seveda ni samo pri nas, tako je v vsem sodobnem svetu. Le da so tam po mnogih letih tega kolobarjenja toliko dozoreli, da tolikšne množice polen pod noge ni več. Pri nas pa smo obratno še relativno mlada demokracija, zato so ta polena še kako pogosta in če je le mogoče, kar se da velika.
To je temeljna pomanjkljivost tega sistema kolobarjenja. Če opisanega metanja polen pod noge ne bi bilo toliko, bi oblastnikom (levim ali desnim) ostalo več časa in energije, da bi se v večji meri posvetili ljudem (in temu, kako naj si urejajo vsakdanje življenje). In tako bi se med drugim lahko bolj posvetili temu, kako naj se dela z Romi, da bodo znali sobivati s Slovenci. Tako pa so v pomanjkanju časa in energije (zaradi zgoraj omenjenih polen) sprejemali poenostavljene rešitve, ali kot so v teh dneh uporabljali izraze: dajali so jim korenčke. Spomnil vas bom na podobnost: ker starši nimajo dovolj časa in energije ukvarjati se z otroki, jim porinejo v roke mobitel, tablico ali računalnik, pa naj se otrok »zastruplja« z ekrani (in se tako rekoč sam vzgaja oz. je prepuščen sam sebi). Taki otroci zrastejo v plevel, ki agresivno išče svoj prostor pod soncem (pogosto z nasiljem). Kaj pa mislite, da počnejo Romi? Isto, in to ne samo otroci, pač pa tudi odrasli. S temi korenčki ste jim pač vzeli tisto, kar je bistveno vsakemu razumnemu človeku: da vidi smisel v svojem življenju. Ta smisel je lahko neko visoko strokovno ali ustvarjalno delo, lahko pa čisto preprosto v tem, da poskrbi za svojo družino: da jim zagotovi dom, primerno izobraževanje otrokom, primerno zaposlitev starejšim otrokom … Krasen primer (v praksi je pokazal, kako se to dela): Pedro Opeka.
Ne pa togo birokratsko (kakor je najbrž bilo in kar podpira neoliberalizem): taka so pravila, če pa ne znaš ali jih ne razumeš, fučka se mi. Ni veliko mimo, če rečem, da je na tak način ravnala z Romi večina uradnic in uradnikov, ne samo v Novem mestu, tudi kje drugje v Sloveniji. Ni torej samo vlada tista najbolj odgovorna za tole eskalacijo nasilja, pač pa tudi sami »trdi« Slovenci. Neoliberalizem pač podpira individualizem, torej tak način medosebnih odnosov, da ljudje med sabo nismo več ljudje. In ta zid med uradnicami in uradniki, povečini Slovenci in Romi na drugi strani, je povzročil tisto, kar poznamo recimo iz fizike: ta zid je rodil reakcijo Romov, ki ste ji priča.
Zdajle pa je vse to kulminiralo v nasilju, katerega posledica je smrtna žrtev. In zdaj je treba sprejeti rigorozne represivne ukrepe (palico). Prej pa se je zamudilo ne tri leta, ampak 20 ali celo 30 let. Če si 20 ali 30 let zanemarjal neko skupino ljudi (jim zgolj dajal korenčke in jih tako oropal smisla življenja), si v nekem smislu sejal veter, zato se zdaj ne smeš preveč čuditi, kakšen »požar« ali vihar je nastal.
V Novem mestu je torej treba skoraj eksemplarično »gasiti«. Zdaj pač ni časa, da bi podirali omenjeni zid med Slovenci in Romi. Bojim se samo, da boste zdaj gasili, potem pa vse skupaj pozabili. In ponovno bom predlagal: po tem gašenju je treba začeti delati z roko v roki z Romi. Pedro Opeka bi vam znal povedati, kako se to dela. Mora pa biti med oblastniki (tudi v vsaki občini) nekdo, ki bo nekakšen Pedro Opeka. Če tega ne bo, se bo spet zgodil kakšen tak alarmanten dogodek. Pa ne šele čez 30, pač pa mogoče že čez 10 ali celo že čez pet let.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
