Ker sem večino delovne dobe delal v elektrogospodarstvu, od navadnega električarja naprej, bom povedal nekaj svojih izkušenj. V času moje zaposlitve (1961) je obstajalo Elektrogospodarstvo Slovenije, ki je združevalo naravno (in tehnično logično) povezavo proizvodnje, prenosa in distribucije električne energije. Skupaj je bilo zaposlenih preko deset tisoč delavcev. Že okrog leta 1980 je sledila reorganizacija, ki je zaradi političnih interesov prvič raztrgala naravno in logično povezanost. Tako smo izgubili naravno povezanost oziroma enega od temeljev sistema. Skoraj istočasno sta bila ukinjena oziroma spremenjena dva odlična poklicna šolska centra, v Novi Gorici in v Mariboru. Tako smo izgubili usposobljene vzdrževalce oziroma drugi temelj sistema. Ves čas se je tudi zmanjševalo število terenskih delavcev in povečevalo število pisarniških delavcev. Res pa je, da se nihče ni dotaknil dobro plačanih vodilnih delavcev in inženirjev, ki so najbrž tudi zato danes lepo tiho. In tako je bilo ob osamosvojitvi vse načrtno (?) pripravljeno za politično-energetsko vrtičkarstvo. Danes smo, tako kot na skoraj vseh področjih, tik pred tem, da se elektroenergetski sistem zaradi pohlepa po dobičku sprivatizira.
Kot zanimivost naj še povem nekaj o reki Muri. Proti koncu dela v elektrogospodarstvu sem se (tudi zaradi mojega rojstnega kraja) srečal z načrtom izgradnje pretočnih elektrarn na Muri. Avstrijci imajo to reko odlično izkoriščeno za proizvodnjo elektrike, za kmetijstvo in za turizem. Mi pa po reki vozimo vzhičene (tuje in domače) naravovarstvenike, preštevamo ogrožene žabe in ptice ter zaradi suše objokujemo posušene koruzne storže.
Pisati kaj več ni potrebno, ker je vse ostalo (oziroma širša slika) lepo prikazano v omenjenem prispevku g. Tajnikarja. Dodam lahko le še opažanje, da se vse bolj spreminjamo v Butale in da so besede, kot so samostojnost, neodvisnost ter državotvornost, postale nezaželene. Danes prevladujejo besede, kot so razprodaja, dobiček, vojna in psovka mir.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
