Temelj ustavne ureditve je zapisan v 3.členu in se glasi: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.« Oblast (ljudstva) predstavljajo tri veje, zakonodajna, izvršilna in sodna oblast. Svetovno nazorsko prepričanje nima vpliva na organizacijo in delovanje oblasti. Ustava v 7. členu določa: »Država in verske skupnosti so ločene.« V 14. členu je zapisano: »Vsi so pred zakonom enaki.« Določba tega člena ustave pravi, da so »vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli osebno okoliščino«. Ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine so v ustavi zapisane v členih od 14. do 65.
Za uresničevanje citiranih ustavnih določb je odgovorna država (5. člen), ki ima na ozemlju Slovenije suvereno oblast. Pobožne želje volivcev so pričakovanja, da politična praksa brez izjem sledi določbam, zapisanim v Ustavo RS. Vendar se dogaja, zlasti tedaj, ko je legalna oblast v rokah desne koalicije, da se z uporabo orodij avtokratskega upravljanja države kršijo ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Podobno ravnanje oblasti beležimo v vseh delih sveta.
Z avtokratskim ravnanjem izstopa predsednik ZDA Donald Trump, ki si, tako meni ameriška javnost, nezakonito lasti tudi pristojnosti kralja, voditelja monarhije. Model avtokratskega upravljanja države se po svetu, tudi po zaslugi Trumpa, širi kot neobvladljiv virus. Slovenija ni izjema. Narobe je, da z prekrižanimi rokami spremljamo, kaj se dogaja. Družbene razmere razkriva statistika o dejavnosti ustavnega sodišča na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Daleč največ, kar tri četrtine zadev ustavnega sodišča predstavljajo ustavne pritožbe zaradi kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Množičnost kaže, da takšne kršitve predstavljajo sistemski problem. Oblast pri njihovem omejevanju ni učinkovita. Razlog neučinkovitosti je navzkrižje med uradno ideologijo, neoliberalizmom, na eni ter sistemom človekovih pravic in temeljnih svoboščin na drugi strani.
Uporabno rešitev predstavlja sprememba zakona o političnih strankah glede pogojev njihovega vstopanja na politično sceno. Za registracijo politične stranke zakon predpisuje program stranke. Politične stranke volivce s programom nagovarjajo, s kakšnimi projekti nameravajo uresničiti njihova pričakovanja. V strankarskih programih (brez izjem) ne najdemo odgovora na hamletovsko vprašanje, kako nameravajo zagotoviti uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Takšno prakso moramo spremeniti. Zakonu o političnih strankah je treba dodati določbo, ki kot obvezno sestavino programa predpisuje zavezo politične stranke za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Politične stranke, ki se s programom ne zavezujejo za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni mogoče registrirati in ne more sodelovati na parlamentarnih volitvah.
Pobožna želja volivcev je tudi »standardizacija« delovanja političnih strank. Nesprejemljiva je praksa, da imajo politične stranke, podobno kot avtorji pravljic, absolutno svobodo pri izbiri svojih programskih izhodišč. Uveljaviti moramo pravilo, da je standard pri snovanju programa obvezna uporaba metodologije merjenja blaginje (kakovosti življenja) prebivalstva. Uporablja jo tudi Unija. Metodologija vključuje kvantitativne vrednosti devetdesetih kazalnikov za področja materialne (27), družbene (40) in okoljske (23) blaginje in omogoča tudi volivcem in medijem spremljanje stanja in sprememb vrednosti kazalnikov na izbranem področju.
Državljani Evropske unije smo pred uganko, zakaj EE svojih političnih projektov ne povezuje s kazalniki blaginje 450 milijonov svojih prebivalcev. Ključni razlog za takšno ravnanje je, da v množici kazalnikov za »merjenje« blaginje prebivalstva ne najdemo tudi kazalnika »skupna varnostna in obrambna politika«. Ta danes v EU predstavlja uresničevanje načrta mamutskih investicij v vrednosti 800 milijard evrov, ki blaginje njenih prebivalcev ne bogatijo, temveč jo kvečjemu ogrožajo.
Janez Krnc, Litija
