Ni razloga, da ne bi verjeli politikom, ko pravijo, da razumejo našo jezo. Seveda jo razumejo. Razumejo jo tako, kot jo hočejo razumeti. Še najbolj pa razumejo strah ljudi.
Prestrašena amorfna gmota so mokre sanje marsikoga na oblasti. Prestrašeni ljudje ne postavljajo neprijetnih vprašanj, ne zahtevajo odgovorov in odgovornosti, osebne in politične. Strah je učinkovito orodje, ki ljudi prisili, da se na račun varnosti odrečejo svojim, s krvjo pridobljenim pravicam in svoboščinam, ki so temelj civilizirane družbe.
Bolj kot so ljudje prestrašeni, bolj so dovzetni za manipulacije in večja je verjetnost, da prej mirni ljudje postanejo drhal, ki bo »pravico« vzela v svoje roke. Drhal ne sprašuje in ne išče odgovorov. Hoče grešnega kozla in hitre in učinkovite rešitve. Ne glede na posledice. Za marsikoga pri koritu so to politična nebesa.
Patološko neznačajna, primitivna, ozkogledna in kratkovidna politika zna hitro, v svojo korist, izrabiti strah ljudi pred nasiljem, negotovostjo, nevarnostjo in kriminalom, ki ga je sama vzpodbudila s svojim neučinkovitim in neodgovornim upravljanjem z državo. V zameno za, na prvi pogled, zagotovljeno varnost, nam zblojena politika ponuja zadušljiv mir in varnost policijskega in vojaškega škornja, izrednih razmer, izjemnih pooblastil, suspenza pravic in svoboščin in v končni fazi tudi nadvse učinkovito državo, kjer oblast s trdo roko rešuje nakopičene družbene probleme in se v tišini, daleč od oči javnosti, po načelu »ein Volk, ein Reich, ein Führer«, na hitro reši za vsako oblast neprijetnih oporečnikov, etničnih in vsakršnih manjšin ali migrantov. Že videno.
Kako vztrajno neodgovorna politika ruši to družbo in državo, vidimo že iz skrajno ciničnega odnosa politike do neodvisnih nadzornih inštitucij, civilnih gibanj, javnih medijev, odnosa do načela delitve oblasti in iz upravljanja z represivnim aparatom države, varuhom in garantom pravnega reda. Obglavljeni kontrolni mehanizmi, ki zagotavljajo kolikor toliko transparentno upravljanje z državo, in nezmožnost politike, da na ključne funkcije imenuje najbolj kompetentne ljudi z integriteto, niso več naključje.
Del politike, tolpa, ki je zaradi preteklih, nikoli razrešenih afer in lumparij pristala v opoziciji, vidi rešitev težav v zamenjavi oblasti, pozablja pa, da je, ko je bila sama pri koritu, iz naftalina potegnila odsluženega policaja po njeni podobi in ga postavila za šefa policije. Policije, ki je, prestreljena s političnimi oportunisti in koristolovci, ob prvi priliki, brez slabe vesti in opravičila za storjene neumnosti, ob obilni asistenci takratne oblasti, mirne protestnike zaplinjevala po ulicah glavnega mesta. In ti ljudje sebe vidijo kot rešitelje države?
Po drugi strani pa še pomnimo obljube o novi, drugačni politiki visokih standardov, o spoštljivi, dostojni in odgovorni politiki, ki bo znala poiskati prave odgovore na ključne zagate te družbe. Rezultate te politike že vidimo; obglavljena je bila policija, zamenjan je bil njen generalni direktor s karizmo in integriteto in na njegovo mesto imenovana brezznačajna, politiki pokorna kreatura vprašljivih moralnih in strokovnih kompetenc, namesto ministrice, ki je znala politiki postaviti mejo, ki se je, brez posledic, nikoli ne bi smelo prekoračiti, pa smo dobili generalnemu direktorju primernega policijskega ministra.
Zdaj pa, ko teče voda v grlo, ta ista politika, od travmatizirane in kadrovsko osiromašene policije pričakuje ukrepanje in reševanje težav, ki jih je sama zakuhala.
Politika, ki je uspešno ociganila Rome in jih prikrajšala za integracijo in človeka vredno življenje in jih naučila, da se nasilje in kriminal splačata, njim in nam, vsak dan dokazuje, da ne zna, noče in ne zmore od delikventov in kriminalcev med njimi, četudi s prisilnim delom v javno korist, izterjati dolga, ki ga imajo do te družbe.
Pa niti to še ni dovolj, ta politika hoče, če ne bomo prekleto previdni, zdaj ociganiti še vse nas, državljane te države. Ne samo, da nam grozi z robocopi in vojsko na ulicah, za tesno zaprtimi vrati avše in lisjaki vsega političnega spektra kramarijo in sklepajo kravje kupčije na naš račun. Spomin na dogodke okoli referenduma o drugem bloku JEK je še prekleto živ.
Ob tem pa niti nima več smisla razmišljati o bandi daleč (naj)bolj nevarnih in nikoli procesiranih mrhovinarjev z imeni in priimki, o kriminalcih v kravatah, zlizanih s korumpirano politiko, ki v mafijskem slogu upravljajo z državo.
Sem in tja se komaj sliši šibek glas tistega dela politike, ki, poleg strokovnjakov, opozarja na posledice te brezglave politike. Hudič je, da ga le malokdo sliši.
Emil Brence, Bled
