Kar naprej poslušamo mantro, da je premoženje v Sloveniji premalo obdavčeno, saj ta obdavčitev prispeva le okoli 0,6 % BDP oz. le okoli 1,6 % vseh davčnih prihodkov, povprečje držav OECD pa znaša okoli 1,9 % BDP oziroma 5,6 % skupnih davčnih prihodkov. Ali so res ti davki prenizki? Mednarodna primerjava kaže, da so med državami zelo velike razlike in so odvisne od konkretne nacionalne davčne politike in načina financiranja javnih dobrin. Če pogledamo naše sosednje države, so te z nami primerljive, saj imajo podobno davčno strukturo. V Avstriji in na Hrvaškem je delež premoženjskih davkov še nekaj nižji kot v Sloveniji, na Madžarskem pa le nekaj višji od našega. Podobno nizek delež imajo na primer baltske države in Švedska, pa tudi Nemčija. V Evropi nekoliko nad povprečje OECD segajo le Belgija, Francija, Italija, Luksemburg in Španija. V svetovnem merilu z visokimi deleži teh davkov izstopajo predvsem anglosaksonske bogate ekonomije (Združeno kraljestvo, Kanada, Združene države Amerike, Avstralija), kjer je delež teh davkov v skupnih davčnih prihodkih skoraj dvakrat večji od povprečja OECD.
A pozor, tudi tukaj se hudič skriva v podrobnostih. V vseh evropskih državah najpomembnejši del prihodkov iz obdavčitve premoženja predstavljata davek na nepremičnine (od okoli 40 % v Avstriji in na Hrvaškem, do okoli 50 % v Italiji in na Madžarskem in preko 65 % v Sloveniji) in davek na transakcije, torej na promet nepremičnin (in drugega premoženja), katerega delež se giblje od tretjine v Sloveniji do preko 50 % v Avstriji. Nekaj malega v teh državah (če tak davek sploh imajo) prispeva tudi davek na dediščine in darila. V Sloveniji je prihodek od davka na dediščine in darila zaradi popolne oprostitve prvega dednega reda (preko 90 % vseh transakcij) zanemarljivo majhen. Davka na (neto) premoženje kot davka na bogastvo pa večina evropskih držav ne pozna, z izjemo Francije, Španije in Luksemburga. Tudi v anglosaksonskih državah največji delež premoženjskih davkov predstavljata davek na nepremičnine, daleč preko 70 %, ter davek na promet nepremičnin, ki prispeva razliko. In tudi te ekonomije, ki imajo ekstremno, ne le premoženjsko, ampak tudi dohodkovno neenakost, davka na bogastvo ne poznajo.
In kot v posmeh Pikettyju in podobnim avtorjem, ki spodbujajo obdavčitev premoženja kot obliko zajetja dela neupravičenega premoženja, ki se steka k peščici najbogatejših, naj navedemo še ugotovitev OECD, da delež premoženjskih davkov v skupnih davčnih prihodkih iz leta v leto upada. Od leta 1965 do danes se je ta delež znižal s 7,9 na manj kot 5,6 %. Še bolj povedno pa je, da davki na bogastvo iz strukture premoženjskih davkov izginjajo. Danes te davke pozna le še zelo omejeno število držav, v skupni strukturi premoženjskih davkov pa davki na bogastvo v povprečju prispevajo le nekaj odstotkov oziroma davek na neto premoženje v povprečju držav OECD prispeva le nekaj desetink odstotka davčnih prihodkov.
Kot kaže primerjava, davki na bogastvo, zaradi težav z lovljenjem bogastva, zaradi administrativne zapletenosti njegovega vrednotenja in seveda zaradi odpora politično močnih bogatih slojev, nikjer v svetu niso učinkoviti. Pravi način je zato obdavčiti dohodke na viru, torej s primerno progresijo in brez lobističnih, neenakopravnih in celo neustavnih oprostitev za visoke dohodke. Zato je prodajanje zgodbe, da je Slovenija redka država brez davka na bogastvo, da je manko te obdavčitve razlog da smo davčna oaza in da so plače prav zaradi tega, ker tega davka nimamo, preveč obdavčene, zavajanje in manipulacija, ki preusmerja pozornost s pravih vsebin in zavira prave davčne reforme.
Neva Žibrik, Ljubljana
