Strokovni svet, ki bo posvetovalno telo ministrstva, sestavljajo ljudje, ki so bili izbrani po nejasnih kriterijih in brez javnega poziva za sodelovanje v svetu. Med temi ljudmi so tudi takšni, ki so se v javnosti že zapisali z izražanjem skrajno problematičnih in ekstremističnih pogledov (primeri so dobro znani, ni treba ponovno navajati). Ker je bil svet imenovan hitro in skrito pred očmi javnosti, lahko sklepamo, da je bil ključ za izbiro strinjanje s politično usmeritvijo ministrstva. Če je temu tako, od sveta lahko pričakujemo predvsem vnaprejšnja soglasja, namesto razprav in mukotrpnega iskanja skupnih rešitev (kar je sicer značilnost dela strokovnih skupin, v katerih se pogosto krešejo različni pogledi). Skrbi nas torej lahko nevarnost enoumja, ki bo v imenovanem svetu prav lahko prevladovalo, enoumje pa je v jasnem nasprotju s strokovnim delovanjem.
Minister se sklicuje na prakso (kot glavno merilo izbora članov sveta), hkrati pa je dajal izjave, s katerimi je diskreditiral akademike in strokovnjake za izobraževanje (imenoval jih je »pedagoški establišment«). Obenem pa je iz njegovih izjav jasno, da se z reformo mudi (na vprašanje, na podlagi katerih strokovnih izhodišč pripravljajo spremembe, je odgovoril, da »nimajo časa za akademske priprave«). To lahko pomeni dvoje. 1. Najprej bomo naredili, potem bomo pa razmislili, kaj smo naredili. 2. Odločitve glede poteka reforme so že sprejete, ta bo narejena na način, ki ustreza politiki (bolj verjetna opcija). Reforma bo v tem drugem primeru izpeljana na politični in ne na strokovni podlagi.
Upravičena je tudi skrb, da se za lepo zvenečimi in všečnimi slogani (več kritičnega mišljenja, osredotočanje na znanje, vračanje avtoritete učiteljem, manj birokracije, več domovinske vzgoje) nahaja realpolitika, katere glavni cilj je zmanjševanje pomena javnega šolstva in privatizacija šolskega področja. Na to so opozorili tudi sindikati. Poglejmo, zakaj je takšna skrb utemeljena.
Glede na politično usmeritev vlade nas lahko skrbi, da bo izvajala podobne politične ukrepe, kot so jih izvajale vlade z enako usmeritvijo. Zanje je značilno, da gre na eni ravni za poudarek na vrednotah (znanje, avtoriteta, domoljubje itd.), na drugi ravni pa se te politike osredinjajo okoli ideje ekonomskega liberalizma (učinkovitost, merljivost, rezultati).
Značilnost politik, kakršna je politika aktualne vlade, je liberalizem glede delitve med javnim in zasebnim. Kar šteje, je predvsem učinkovitost in osredotočenost na rezultate, in če se domneva, da se boljši rezultati lahko dosegajo s ponudbo na prostem trgu, država začne podpirati zasebne institucije, ki naj bi takšno učinkovitost lahko dosegle. (To pa je v izobraževanju še posebej problematično, saj gre za kompleksen proces, v katerem je pot do cilja pomembna vsaj toliko kot sam cilj.) Govor o vrednotah pri tem pogosto služi, da politika pridobi širšo javno podporo, medtem ko se ukrepi na ekonomskem področju odvijajo v smeri krepitve zasebnega, kar pomeni takšno delitev državnih subvencij, da bodo zasebne institucije dobile izdatnejšo podporo, s čimer bo manj ostalo za javne. Ker pa so javne šole odvisne od javnih financ, bi na področju javnega šolstva to nujno pomenilo manj sredstev in s tem upad kakovosti.
Ker je neoliberalna miselnost v svojem jedru tržna, družbene probleme prevede v problem upada kakovosti določene storitve. Za tržno miselnost je trg ultimativni horizont pomenov družbenega dogajanja, kar pomeni, da je načeloma vsako družbeno dejavnost mogoče razumeti kot storitev, ki se ponuja na trgu (vse je mogoče razumeti po sistemu storitev, ki odgovarjajo potrebam in povpraševanju potrošnikov). Tudi šolstvo je z vidika neoliberalne ideologije ena takšnih storitev. Za izboljšanje kvalitete storitev neoliberalizem predlaga odpiranje trgov različnim ponudnikom storitev. V optimalno urejeni družbi po meri zastopnikov neoliberalizma bo imel vsak posameznik priložnost izbrati na trgu tisto storitev, ki mu bo najbolje ustrezala oziroma ko bo kot potrošnik dobil tisto, kar je hotel (in za kar je plačal). Ob tem pa bodo družbene institucije (npr. šole) kot akterji na trgu prisiljene med sabo tekmovati, kar jih bo sililo k nenehni optimizaciji svojega delovanja. Neoliberalci bi dodali, da bo to imelo za posledico, da bodo te institucije tudi same prosperirale, saj bodo morale zainteresiranim odjemalcem ponujati vse boljše storitve (da bi ostale konkurenčne). Za neoliberalno miselnost je to pravzaprav zmagovalna kombinacija, saj naj bi vsi udeleženi v tem procesu pridobili. Seveda pa pomembno vprašanje ostaja odprto: ali kot družba res želimo javno dobrino, kot je izobraževalni sistem, spremeniti v tržno blago? Glede na množico analiz, ki kažejo na škodljivost takšnih poskusov, bi se morali s tem vprašanjem resno in natančno ukvarjati.
Ministrstvo je ob svojih reformnih predlogih pozvalo k širši javni razpravi. Stroka in zainteresirana javnost naj poziv vzame zelo zares. Če imamo upravičene pomisleke glede tega, koliko bo rabe uma v strokovnem svetu, pa naj manko nadomesti družbena angažiranost in raba uma kritične javnosti. Od tega bo namreč odvisno, kako demokratične bodo spremembe, ki se napovedujejo v šolstvu; in času primerno bi se morala prizadevanja ljudi za krepitev demokratičnih iniciativ še okrepiti. V tem primeru namreč alternative zares ni – če nam je še kaj do demokratičnih idealov pluralnosti, svobode mišljenja in delovanja ter varovanje človeške dignitete.
dr. Marko Štempihar, prof. fil., Domžale