Neprofitna organizacija s sedežem na čikaški univerzi, Bulletin of Atomic Scientists, ki preračunava sekunde do globalnega uničenja, je kot razloge za premik s prejšnjih 90 sekund navedla rusko-ukrajinsko vojno, z njo povezano grožnjo jedrskega spopada, nenehne konflikte na Bližnjem vzhodu, podnebne spremembe, grozečo pandemijo ptičje gripe in oboroževalno tekmo z umetno inteligenco. Ob nastopu 2025 smo si vsi voščili boljše leto od predhodnega, a dočakalo nas je to sporočilo. Proti koncu januarja. Takrat ga praviloma objavljajo.
Se bo kazalec letos znova premaknil nazaj, zavoljo, recimo, prizadevanj ekscentričnega Donalda Trumpa pri iskanju izhoda iz ukrajinskega konflikta in za normalizacijo odnosov z Rusko federacijo? Ali naprej, ob počasnosti, zmedenosti in negotovosti pogajalskega procesa in vse večji ostrini bojne retorike med Zahodom, zlasti Evropo, in Rusijo, nič kaj pomirjujočih nastopov samega gospodarja Bele hiše v zvezi z Bližnjim vzhodom, Srednjo in Južno Ameriko, posebej z Venezuelo, ki si jo je privoščil celo obglaviti – meni nič, tebi nič je naročil napad nanjo in ugrabitev Madura s soprogo –, ter celo do evropskih zaveznic, nenazadnje ob dinamiki podnebnih sprememb z vse hujšimi vremenskimi pojavi, katerim človek ne kaže več, da bi bil kos.
Sam si bom privoščil bolj pesimistično napoved, po občutku, brez nikakršne pomoči, tudi umetne inteligence ne, kot preprost smrtnik, ki dogajanja okoli nas in pri nas samih pozorno spremlja. Tudi ob dejstvu, da Trump že prehaja od besed k dejanjem, in to smrtonosnim, ter da se mu nihče od slovitih tutorjev mednarodnega prava, za kar se imajo naši, evropski voditelji, ne upira. Ugibam torej, da nam bo zmanjkalo še nekaj sekund. Od lanskih 89 bomo poskočili k 85 ali celo 80, morda še huje, spremljali bomo na displeju njihovo odštevanje, vsak dan eno manj? Srčno upam, da me občutek vara, da pretiravam, da bodo znanstveniki vendarle uvideli, Trumpu navkljub, nekaj več pozitive in vrnili uro nazaj.
Sicer se ob spogledovanju z Doomsday Clockom znova sprašujem, ali ima smisel vsakič opozarjati na to, kar nam ta sporoča, one dame in gospode, ki odločajo o premikanju njegovih kazalcev, tako doma kot drugod? No, morda smisel pri tem je, le da naslovnik ni več pravi, potem ko ves mandat ni storil ničesar ali zelo malo, da bi človeštvu povrnil odtrgani čas. So volivke in volivci oni, ki bi morali razumeti koliko je ura sodnega dne.
Pri nas doma bomo marca obnavljali vrste sedečih v lepi okrogli dvorani na Šubičevi 4 ter vladajočih na Gregorčičevi 20. Častilci Trumpa in Netanjahuja, rasisti, nacionalisti, militaristi, netilci konfliktov v družbi, zanikovalci genocida nad palestinskim narodom s strani Izraela in sprememb podnebja, hočeš nočeš kazalce omenjene ure premikajo naprej, skrajšujejo čas preživetja človeške vrste.
Pa še nekaj me začenja begati po skoraj štirih letih pisanja in svetovanja državnemu vrhu, tudi v imenu pomembnih imen domače inteligence, kako se postaviti do vojne v Ukrajini in njenih protagonistov, potem ko se kontinuiteta z zunanjo politiko prejšnje, Janševe vlade, ni izkazala kot uspešna pri iskanju poti h končanju konflikta. Spomnil sem v svojem zadnjem javnem pismu na definicijo norosti, ki jo je zapisal Albert Einstein, mimogrede med ustanovitelji Bulletin of Atomic Scientists: »Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate.« To je ves čas, vsaj od neuspelega carigrajskega dogovora marca 2022, mogoče očitati Evropski uniji in Natu, z nami vred, ki sta kljub spoznanju, da se s sankcijami na njegov račun in oboroževanjem ukrajinskega odpora Kremelj ne bo premislil in bojne operacije ne bo ustavil, nadaljevali z isto politiko. A tudi sam, če sem pošten, moram priznati, da se ne vedem prav nič drugače: pišem in pišem, svetujem in pozivam, vsebinsko eno in isto, delam torej vedno znova iste stvari in pričakujem drugačne rezultate. In rekel sem si, kaj, ko bi raje umolknil? No, morda bom. Oglasil sem se tokrat predvsem zaradi ugibanja o času, ki nam še ostane.
Aurelio Juri, Koper