Ne nujno že dokazane korupcije, temveč nekaj, kar je za demokracijo prav tako nevarno: prepričanje, da je politična moč osebno orodje, s katerim lahko njen nosilec po lastni presoji ureja stvari.
Zoran Stevanović očitno meni, da je zgodba preprosta. Pravoslavna skupnost v Kranju potrebuje zemljišče za cerkev, pojavi se bogat donator, on pomaga vzpostaviti stik in vsi bi morali biti zadovoljni. Cerkev bo morda zgrajena, skupnost bo dobila svoj prostor, on pa bo lahko ponosno povedal, da je naredil nekaj dobrega. A funkcija ni osebna lastnina.
Stevanović naj bi na srečanju s pripadniki srbske skupnosti v Kranju ponosno povedal, da je svojo drugo najpomembnejšo funkcijo v državi izkoristil za pridobitev donatorja in da je na to »prekleto ponosen«. Pozneje je svojo držo še podkrepil z izjavo, da bo funkcijo izkoristil tudi dvajsetkrat, če bo z njo lahko pomagal ljudem. Res? Dvajsetkrat? Toda obstaja bistvena razlika med uporabo funkcije za uresničevanje javnega interesa in uporabo funkcije kot osebnega vzvoda za urejanje konkretnih zadev. Njegova funkcija ni njegova osebna lastnina, njegov politični vpliv pa ni zasebni kapital, s katerim lahko trguje po lastni presoji.
Stevo, nihče ti ne očita, da je dobro pomagati ljudem. Vprašanje je, ali si pri tem ravnal kot odgovoren državni funkcionar ali kot politik, ki verjame, da mu visok položaj daje posebne pravice.
»Ni postopka, torej ni problema«? Stevanović se brani, da prodajni postopki za občinsko zemljišče še niso stekli. Ni razpisa, mestni svet še ni odločal, občinski proračun ni bil oškodovan. Torej naj ne bi bilo ničesar spornega. Če bi veljalo, da nepravilnosti ni mogoče preverjati, dokler ni podpisana pogodba ali porabljen javni denar, bi lahko vsakdo vnaprej urejal posle, usklajeval interese in pripravljal teren za določene odločitve, nato pa se skril za dejstvom, da formalni postopek še ni začet. Prav zato morajo institucije preverjati tudi okoliščine, v katerih se sprejemajo odločitve, in morebitne poskuse vplivanja nanje.
Politiki naj ne pričakujejo, da bomo ob vsaki zgodbi o uporabi političnega vpliva preprosto skomignili z rameni in rekli: »Saj ni še nič podpisano.« Ko se pojavi milijonar, bi moralo biti vprašanj še več.
Po poročanju medijev naj bi bil predvideni donator bosanski poslovnež Mladen Milanović - Kaja, lastnik skupine MG Mind, ki obvladuje tudi slovenskega gradbinca KPL. Ta pomemben del poslov ustvari z Mestno občino Ljubljana. Poslovne povezave še ne dokazujejo ničesar. Toda kadar se v isti zgodbi srečajo najvišji državni funkcionar, vpliven poslovnež, občinsko zemljišče in lokalni župan, je treba vprašati, kako so bile stvari dogovorjene in kdo je imel od tega kakšno korist. Če je vse čisto, potem preglednost nikomur ne bi smela predstavljati težav.
Posebej poveden je Stevanovićev odnos do novinarjev. Ko so ga začeli spraševati o posnetkih, naj bi se odzval z besedami, da ne ve, ali so sploh verodostojni, nato pa izjavil, da potrjuje vsako svojo izjavo na posnetku. Če so bili posnetki avtentični in pravilno predstavljeni v kontekstu, bi moral biti sposoben jasno pojasniti, kaj je povedal in kaj je s tem mislil. Namesto tega dobivamo retoriko o političnih nasprotnikih, izmišljenih aferah in medijih, ki naj bi jim zmanjkalo goriva. To je priročna taktika. Ko politiki (ali kdo drug) nočejo odgovoriti na neprijetna vprašanja, razglasijo, da so vprašanja sama po sebi zlonamerna. Problem je še večji, če se politik razglaša za borca proti političnim elitam, nato pa se ob neprijetnih vprašanjih vede, kot da mu zaradi njegove funkcije pripada posebna zaščita pred kritiko.
Stevanović se izgovarja na druge domnevne nepravilnosti v slovenski politiki. A korupcije ne moremo odpravljati s seznamom domnevnih grehov nasprotnikov. To je preusmerjanje pozornosti. Ista merila morajo veljati za vse. Še posebej za Stevanovića, ker zaseda tako visok položaj.
Cerkev ni problem. Problem je morebitni privilegij. Prav tako ni nič narobe, če se najde donator, ki želi tak projekt financirati. Toda legitimnost cilja ne pomeni, da je vsak način njegovega doseganja avtomatično legitimen. Ne sme biti merilo, kdo pozna predsednika Državnega zbora, temveč to, ali so bile njegove dejavnosti skladne s pravili in ali je pri odločanju o javnem premoženju vsakdo obravnavan enakopravno. Prav to je meja med dobrodelnostjo in morebitno zlorabo političnega vpliva.
Stevanović se predstavlja kot človek, ki pomaga ljudem in se ne bo pustil utišati političnim nasprotnikom. Takšna drža je lahko učinkovita v politični kampanji. Toda vodenje Državnega zbora ni kampanja, v kateri šteje, kdo bo glasnejši, kdo bo koga razglasil za poraženca in kdo bo zadnji objavil zmagoslavno sporočilo na družbenih omrežjih. Nihče mu ne očita, da je pomagal ljudem, če je to storil zakonito.
KPK naj preveri dejstva. Javnost pa ima pravico zahtevati odgovore.
Polona Jamnik, Bled