S pravnega vidika je stvar jasna, z vidika političnih standardov pa ni. Ker če politik sam dokazuje, da je za najvišjo parlamentarno funkcijo dovolj že to, da ni zakonskih ovir, da bi jo opravljal, bo državljane težko prepričal, da bi morali do te institucije gojiti posebno spoštovanje. Ugled ni nekaj, kar poslancem pripada po poslovniku. Ugled ni dodatek k funkciji. Ugled si je treba prislužiti. Zanj trdo delati.
Državnemu zboru nismo vzeli ugleda mi, ki politiko opazujemo od zunaj. Tudi novinarji mu ga niso vzeli. Niti najbolj kritični državljani ne morejo razvrednotiti ugleda poslancev. Institucija se razvrednoti sama, če iz osebne ali strankarske koristoljubnosti nenehno pristaja na vedno nižje standarde. Zato naj nas ne čudi, da poslanski stol ta hip ostaja prazen, ker so že trije kandidati rekli “hvala, ne bi”. To je najbolj pomenljiva politična novica tega tedna. Ne to, da je poslanec odstopil. Ne to, da je neke politične kariere bilo konec že po nekaj mesecih. Novica je, da se funkcija, za katero so prostovoljno kandidirali, ljudem ne zdi več samoumevno vredna prevzema.
Če si v Državnem zboru nekoč želimo boljše poslance, ne bo dovolj pozivati “sposobnih”, naj gredo v politiko. Najprej bo morala politika sama ustvariti okolje, v katerem sposobnih ne bo treba prepričevati, naj postanejo njen del. Poslanski stol ne bi smel biti nagrada. Pa tudi ne kazen. Moral bi biti odgovornost, ki si jo človek želi prevzeti. x Večer