Pri oboroževanju gre za zastrašujoče številke, obenem pa nas mirijo, da to ne bo vplivalo na socialno kakovost naših življenj. Janša je »ogromne milijone rezerv« že našel pri nevladnih organizacijah. Očitno sta zaskrbljena tudi dolgoletni diplomat dr. Cerar in evropski poslanec dr. Prebilič, ki sta v oddaji Politično s Tanjo Gobec med drugim izpostavila, da »bo treba oblikovati novi pol demokratičnih držav, ki jih ZDA imenujejo za malopridne, manj pomembne. Zato bo EU morala graditi skupino držav, ki bodo opozarjale na te stvari, na vrednote. Oblikuje se svet, ki bi nas moral skrbeti. Velesile se dogovarjajo na škodo malih držav. Moč in denar sta edino vodilo politike.«
Bližamo se času usodnega poletja leta 1914, ko so gospodarji človeških usod odvedli Evropejce z igrišč splošne volilne pravice v že vnaprej pripravljeno areno splošne vojne obveznosti. Vse postaja nenadoma zblojeno in obenem preprosto, vsi napori so dobili vzvišen smisel. Mnogo svetovnih politikov je pijanih od vznemirljivih okoliščin, kakor so vedno pijani šibki ljudje, kadar jim uspe najti skupno in splošno priznano formulo, ki jim obljublja uresničenje njihovih potreb in nagonov na račun tuje škode in propada, obenem pa jih rešuje očitkov vesti in odgovornosti. Razpoloženje mogočnih oblastnikov ima velike posledice za vse, ki so odvisni od njihove oblasti in muhavosti.
Kakšne predloge naj pripravi naša politika? Odgovor je na dlani: že bežen pogled na novejšo zgodovino nas opomni na gibanje neuvrščenih, katerih pomembni voditelj je bil predsednik SFRJ Tito. Na konferenci v Bandungu leta 1955 se je po razpadu kolonialnega sistema zbralo 29 vodij držav, ki so identificirali pomembna mednarodna vprašanja in iskali skupne politike v mednarodnih odnosih. Leta 1961 smo konferenco neuvrščenih gostili v Beogradu, kjer so izpostavili pomembnejšo vlogo vojaško šibkih in gospodarsko slabo razvitih držav pod enotnim gibanjem. Temeljna načela neuvrščenih so ponovno aktualna še danes: pravica do samoodločbe narodov, neodvisnosti, suverenosti in teritorialne celovitosti držav; zavračanje sodelovanja v multilateralnih vojaških paktih; boj proti neokolonializmu, rasizmu, okupaciji; težnja k razoroževanju, nevmešavanje v notranje zadeve držav in mirni soobstoj vseh narodov; zavračanje sile in demokratizacija v mednarodnih odnosi; krepitev vloge OZN; socioekonomski razvoj in prestrukturiranje mednarodnega ekonomskega sistema in enakopravno mednarodno sodelovanje … Leta 1989/90 je Gibanju predsedoval Janez Drnovšek, ki je funkcijo prevzel na 9. konferenci neuvrščenih v Beogradu. Po razpadu SFRJ nobena novo nastala država ni (p)ostala članica neuvrščenih, danes pa za tozadevno delovanje ne slišimo več. Titova svetovna vloga pri gibanju neuvrščenih je bila izjemno pomembna, zato se naši desničarji ne smejo čuditi, zakaj so se njegovega pogreba udeležili praktično vsi svetovni politiki.
Njegovo dediščino bi lahko nadaljevala današnja Slovenija, v kateri še ni popolnoma zamrl spomin na neuvrščene. Vsa temeljna načela so še kako aktualna prav danes. Imamo ustrezne kadre, ki bi lahko ponovno zagnali gibanje neuvrščenih, saj so redki politiki, ki se z njim vsaj na načelni ravni ne bi strinjali. Skromno predlagam, da ustanovimo iniciativni odbor za obuditev neuvrščenosti, ki bi ga vodili preverjeni partijski kadri. Za predsednika predlagam Janeza Janšo, ki je dolga leta zvesto sledil Titovi politiki. Izločen iz kroga svojih partijskih vrstnikov je sanjaril, da jih bo nekega dne s kakim izrednim dejanjem preskočil in se tako vsem za vse maščeval. Kot mnoge politike tudi njega grize skrito častiljubje, da bi ne ostal do konca svojih dni tako neznaten, ampak da bi presenetil svet, sam ne vedoč kako, kje in s čim. Evo, sedaj se mu ponuja priložnost. Za njegova namestnika predlagam dr. Ernesta Petriča, ki je kot dolgoletni vrhunski jugoslovanski diplomat služil socializmu, Titu in gibanju neuvrščenih, in preverjenega Milana Kučana.
Tako bi uresničili sanje o pomembni državi, ki ima v mednarodnih odnosih ugled in s tem povezano politično moč. K neuvrščenim bi nagovorili vse od Mehike do Kanade, od Kitajske do Brazilije, da o gospodarsko vzhajajoči Indiji niti ne govorim. Postali bi partner Velikim in Pomembnim, Trump in Putin bi na Titovo Brdo hodila na posvete k novemu »maršalu«, ki bi beograjskemu županu lahko predlagal, da Titove posmrtne ostanke pokopljemo na Brdu. Tako bi demantirali Marka Radmiloviča, ki je nekoč vzkliknil: Naš dvomilijonski kibuc je sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben.
Jakob Demšar, Lesce
