Praznik torej duha, razuma in napredka, kar pa sam vidim letos le kot pobožno željo, spodbudo, poziv k temu, da ostanemo na površju civilizacijskih družbenih dosežkov. Čas, ki ga živimo, me namreč ne navdaja z optimizmom in ponosom. Pretiranega razuma ne vidim. To, da ravnamo razumno, celo napredno pri odzivanju na tragično smrt priljubljenega Novomeščana zaradi opitih romskih nasilnežev, mi gre težko iz ust. Vso sočutje svojcem in prijateljem preminulega, tako kot za vsakogar, ki podleže človekovemu nasilju. Črna kronika je polna tovrstnih tragediji, je pa res, da povzročitelji tokratne pripadajo etnični skupini, ki zavoljo svoje zgodovine, kulture, običajev težko sobiva z družbenim okoljem, se z njim težko poistoveti in posledično pristane na njegovem robu, kjer se nasilje hitreje rojeva.
Težko je ugovarjati vladi, ko na območja oslabljene varnosti napotuje okrepljene policijske sile. A ko spiše in sprejme še poseben interventni zakon, ne da bi prej detektirala učinkovitost obstoječe zakonodaje, k čemur jo poziva poleg predsednice republike tudi stroka, in se celo odloči napotiti vojsko v podporo policiji, sicer z izgovorom, da slednjo potrebujemo ob romskih naseljih in je zato zmanjka na meji za nadzor migracij, povejmo na glas: Absolutno nesorazmerno, nerazumno ustvarjanje izrednega, skorajda vojnega stanja. Kot da bi se nalezli Trumpove manije z nacionalno gardo.
Toda, kar me pri vsej novomeški zgodbi najbolj moti, je, da je le en del politike prevzel zanjo »objektivno odgovornost«. Kje pa je tista od lokalnih odločevalcev? Od župana Novega mesta in ostalih kolegov na Dolenjskem, ki se soočajo in pritožujejo nad nasilnimi in drugimi (do širše skupnosti in občih družbenih norm) vprašljivimi vedenji pripadnikov romske manjšine v njihovih občinah?
V Kopru nimamo romske skupnosti, smo pa vseeno rasno, narodnostno, jezikovno, svetovnonazorsko, versko in politično izjemno pisana druščina, ki se relativno dobro drži pravil medsebojnega spoštovanja ter proaktivnega sobivanja. A ta pravila je bilo zlasti v času razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne treba varovati in implementirati, da ni prišlo do resnih odstopanj ali celo incidentov med pripadniki narodov in narodnosti, ki so se v ostalih delih razpadajoče skupne države bojevali in se vzajemno pobijali. Bil sem tudi sam na čelu občine sedem let in vem, kaj ta položaj pomeni in terja.
Verjamem, da z Romi ni lahko. Je pa prav zato potrebnega še več dialoga z njimi, več naporov večine, zlasti lokalnih oblasti, več socializacijske veščine. Če jim je v Prekmurju uspelo, o uspešnem sobivanju pa slišim tudi v Črnomlju in Semiču, pri čemer osrednja državna oblast ni ravnala nič drugače kot v Novem mestu, Kočevju ali Metliki, pa tudi zakonodaja je povsem ista, se sprašujemo, kje tičijo razlogi, da do takega dogovora o znosnem sobivanju večine s to skupnostjo v tem okolju ne pride? Naj sklenem z vprašanjem: koliko je bilo obiskov dolenjskih županov h kolegom iz Prekmurja s ciljem spoznavanja dobre prakse? In če, kolikokrat so bili povabljeni zraven predstavniki romske skupnosti?
Aurelio Juri, Koper
