Že takrat se je Trump kot ameriški predsednik izkazal kot notorični lažnivec, saj naj bi se po podatkih časnika Washington Post v svojem prvem predsedniškem mandatu zlagal natančno 30.573-krat. Kar je praktično neverjetno. In najbrž vredno Guinnessovega rekorda. Zagotovo pa ni bila laž njegova izjava na novinarski konferenci pred ameriško in svetovno javnostjo aprila 2020, ko je v času koronske pandemije s svojim neumnim razpredanjem o koristnosti pitja in vbrizgavanja razkužila v žilo v hudo zadrego spravljal svojo koordinatorko delovne skupine Bele hiše za koronavirus Deborah Birx. Uboga gospa je zaradi zadrege skoraj zlezla pod stol, na katerem je sedela, medtem ko je morala poslušati bebave izjave svojega predsednika. Njegov nastop, tako kot večina ostalih, je bil farsičen prikaz dosežkov ameriške demokracije.
Sedaj smo neme priče Trumpovega drugega predsedniškega mandata, ko so naša lica po komaj enem letu njegovega predsedovanja ZDA od številnih uščipov ponovno boleča in rdeča. Vsi, ki premoremo vsaj malo kritičnega premisleka, se sprašujemo, ali je res mogoče, da smo v tretji dekadi 21. stoletja ponovno priče dejstvu, da o naši usodi in usodi celotnega sveta zopet odloča taista oseba s pomanjkljivim intelektom in znanjem, oseba, ki ne pozna bontona, in oseba, ki kaže izrazite znake narcistične osebnostne motnje. V tej situaciji je svet v drastično negotovi situaciji, kjer so možni tudi najbolj črni scenariji. Gre za praktično popolno ignoriranje mednarodnega prava in človekovih pravic s strani ameriškega predsednika in njegovih privržencev po svetu, ki se kaže v imperialnih apetitih osvajanja tujih ozemelj, agresiji na mednarodno priznane in suverene države, mednarodnem terorizmu in celo v izvajanju najhujših oblik vojnih hudodelstev, kot je genocid. Vse našteto je žalostno dejstvo etičnega in moralnega dna izvajalcev teh zločinov ter njihovih somišljenikov in podpornikov.
V času, ko se bližamo državnozborskim volitvam 2026, se ljudje, ki nam je mar, v kakšni državi in človeški skupnosti bomo živeli, z zaskrbljenostjo soočamo z možnostjo, da tudi Slovenijo, tako kot se je to že zgodilo v številnih državah, skozi demokratični volilni postopek ponovno »ugrabijo« sile zla. To so ekonomsko-politične sile vernikov pogubnega neoliberalnega kapitalizma, malikovalcev finančne in ekonomske dominacije skorumpiranih »elit«, (neo)fašističnih idej, ksenofobije, diskriminacije, podporniki in zagovorniki nasilnega prisvajanja tujih ozemelj ter uporabe cele palete nasilnih in nedemokratičnih metod za doseganje svojih pritlehnih, neetičnih in nemoralnih ciljev. Ob tem se spomnim slovenskega politika, ki je v času janšističnega razganjanja protestnikov s solzivcem, primešanim v vodo, ter nasilnim odstranjevanjem mirnih protestnikov, bralcev ustave s Trga republike, v svoji oblastniško-politični opitosti izjavil, »da šele s tem (nesorazmernim, nelegitimnim, protiustavnim in sramotnim aktom policijsko-političnega nasilja nad protestniki – op. avt.), postajamo moderna demokratična država, primerljiva z drugimi«. Kaj bolj nesmiselnega, pritlehnega, ciničnega in bebavega aktualni evroposlanec takrat skoraj ne bi mogel izjaviti.
Ob mednarodnem dogajanju in naših slovenskih peripetijah v zvezi z referendumom o ZPPKŽ, ob že prislovičnem jamranju kapitalistov ob vsakokratnem povišanju minimalne plače, ob že več deset let trajajočem namernem sesuvanju javnega zdravstva s strani praktično vseh političnih opcij, ki so bile na oblasti, podprtim z organiziranim in skorumpiranim zdravstvenim lobijem, in ob vseh drugih tegobah, s katerimi se v Slovenji soočamo, se mi zastavlja večno aktualno vprašanje, ali so pokvarjenost, pohlep, zlo, nazadnjaštvo in zaplankanost stalnice človeške družbe? Ali pa smo kljub temu vendarle sposobni, z ogromnim znanjem, s katerim kot družba razpolagamo, z generativno umetno inteligenco (GUI), ki jo lahko na temelju uveljavljenih etičnih principih pametno, preudarno in smiselno uporabimo v korist celotne človeške skupnosti, najti tak družbeno-ekonomski sistem, ki bi nam kot civilizaciji omogočal najboljši razvoj in dolgoročno preživetje. Prepričan sem, da je to realna opcija. Le kdo nam brani, da umetno inteligenco programiramo tako, da ji kot temelj odločanja postavimo etične standarde npr. principe francoske revolucije in razsvetljenstva ̶ svobode, enakosti in bratstva, pa principe spoštovanja temeljnih človekovih pravic in uveljavljenega mednarodnega prava? Seveda nam nihče tega ne brani, toda le kako bi se pohlepneži in vsi njihovi priležniki, omenjeni zgoraj v tem prispevku, odpovedali svojim neetičnim in nemoralnim privilegijem? Ne, seveda se ne bodo, brez prisile zagotovo ne. Celo nasprotno, GUI bodo zagotovo uporabili sebi v prid za utrjevanje svojih moralno-etično neupravičenih, nesmiselnih, nepravičnih in za človeštvo pogubnih privilegijev in ciljev.
In kaj lahko navadni državljani v tej na videz brezizhodni situaciji sploh storimo? Za začetek pojdimo 22. 3. 2026 na volitve in se preudarno odločimo. Sicer pa vztrajajmo, pogumno in odločno, v zagovarjanju temeljnih principov in vrednot demokracije in humanizma.
Branko Žlof, Maribor