Mednarodna pomoč in meddržavno sodelovanje v primeru potresa, ki pogosto presega reševalne zmogljivosti prizadete države, je bila glavna tema posveta reševalcev, gasilcev in potresnih inženirjev, ki so se zbrali v Novi Gorici. Pod okriljem evropsko podprtega čezmejnega projekta med Italijo in Slovenijo In4safety so tkali vezi in izmenjevali izkušnje.

»Posvet je prvi korak, namenjen izmenjavi znanja, izkušenj med domačimi in tujimi strokovnjaki. Marca bo sledila štabna vaja, kjer bomo preizkusili usklajevanje različnih služb v simuliranem kriznem scenariju, junija pa večdnevna čezmejna vaja, ko bo na terenu več enot sistema zaščite in reševanja. Ukvarjale se bodo s težavami in iskanjem rešitev, kot bi bilo v primeru realnega potresa,« je o pomenu srečanja spregovoril Simon Vendramin, poveljnik gasilske enote Nova Gorica. Čezmejno sodelovanje pri preprečevanju posledic potresov je po njegovih besedah ključno, saj naravne nesreče in potresi pogosto presegajo meje ene države.

Vodja kranjske izpostave Uprave RS za zaščito in reševanje Domen Torkar je pri nas v primeru večjih nesreč zadolžen za koordinacijo zaščite in reševanja. Pojasni, da sistem mednarodne pomoči teče po jasnih pravilih. Nobena država ne sme sama pošiljati pomoči na prizadeto območje, dokler zanjo ne zaprosi država sama. »Dobro se spomnim, da je v naših državnih načrtih nekoč pisalo, da bomo za mednarodno pomoč zaprosili samo v primeru potresa. Potem pa so se nam zgodili žled, migracijska kriza, požar na Krasu in poplave. Do potresa torej še niti ni prišlo, ko smo že dodobra spoznali sistem in opravili učne ure, kako deluje sistem mednarodne pomoči,« pojasni. Dodaja, da je za dobro organizacijo reševanja treba imeti marsikaj razčiščeno in predvideno že pred samo nesrečo.

Temu pritrjuje izkušen reševalec

Grzegorz Borowiec, vodja enot za reševanje po potresih na Poljskem. Pod ruševinami je iskal preživele ob potresih v Turčiji, Libanonu, Grčiji in drugih državah. Iz lastnih izkušenj pripoveduje, kako pomembno si je ob zaprosilu za mednarodno pomoč vzeti čas za premislek o tem, kakšno pomoč potrebujemo, kako jo bomo razporejali in nenazadnje omogočili, da bodo lahko tuje ekipe opravljale svoje delo. »Država si ne želi navala nepotrebne pomoči in množice ekip, ki za reševanje njihove težave niso usposobljene. Lahko vam povem primer iz Turčije, ko se je na terenu znašlo na stotine ekip, preveč specializiranih za posamezna področja reševanja. Namesto da bi reševale težave, so jih na koncu povzročale. Ko smo prispeli, smo za osem ur obtičali na letališču, nikjer ni bilo nobenega kamiona, ki bi si ga lahko izposodili za prevoz opreme. Njihova logistika ni zmogla koordinirati pomoči.« Spominja se reševanja pod ruševinami ujetega človeka, ki mu je vzmet iz vzmetnice prebila roko. Po osmih urah truda so se morali odločiti za amputacijo roke. Naleteli so na velike ovire, nikoli pa si niso mislili, da bo v Turčiji lažje priti skozi steno kakor skozi preprogo, ki je ovila ujetega človeka. Vsak napačen rez bi bil lahko zanj usoden.

Potresno neodporna skupnost

Morebitni rušilni potres bo Slovenija pričakala na trhlih temeljih. Profesor na katedri za konstrukcije in potresno inženirstvo Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaž Dolšek meni, da potresu v današnjem času ne bi več smeli reči naravna nesreča. Znanost in tehnika sta namreč toliko napredovali, da znamo graditi potresno odporne objekte. A zatakne se pri starih stavbah. »Glede na podatke, da imamo v Sloveniji med stavbnim fondom 64 odstotkov starih zidanih stavb, ki so potresno najbolj nevarne, v njih pa živi okrog 60 odstotkov prebivalcev Slovenije, lahko rečemo, da smo potresno precej neodporna skupnost,« je jasen. Vodi ekipo potresnih inženirjev, ki je pripravila vrsto simulacij, kaj bi se zgodilo, če bi se leta 2020 potres v Petrinji zgodil v Ljubljani. »Imeli bi 8400 popolnoma porušenih stavb, 568 smrtnih žrtev, 10,5 milijarde evrov neposredne škode samo na stavbah, celotna škoda pa bi presegla 15 odstotkov domačega BDP, kar bi za Slovenijo pomenilo strašansko breme,« oriše scenarij potresa z magnitudo 6,4 v Ljubljani.

Skrbi ga tudi podatek, da je med okoli 6000 stavbami javnega značaja precejšnji delež potresno neodpornih, posebej za bolnišnične zgradbe velja, da so v več kot 90 odstotkih na dolgi rok potresno neodporne, zelo podobno je pri šolah. »Priča smo trendu, da se večina teh stavb samo obnavlja in le redke zgradijo na novo. To je izjemno zaskrbljujoče. Še več: v preteklih letih smo zelo veliko potresno ogroženih javnih zgradb energetsko prenovili, potresno varnost pa zaobšli. Upamo, da bo to spremenila nova direktiva Evropske unije, ki zagovarja celovito prenovo stavb,« utemeljuje, da bodo na tem področju potrebne spremembe.

Odločujoče prve ure

Kako pomembne so prve ure reševanja, zna povedati poveljnik gasilcev v italijanski Perugii ​Andrea Marino. Leta 2016 je sodeloval pri reševanju posledic rušilnega potresa v Italiji, ki je najbolj prizadel mestece Amatrice, skupno pa terjal 299 življenj in 17.000 ljudi pustil brez strehe nad glavo. Ko se ozira nazaj in se spominja, kako so v prvih urah po potresu tavali v temi brez pravih informacij o obsegu nesreče, ugotavlja, da so za uspešno reševanje najpomembnejše prav prve ure in dobre informacije s terena. »Nekaj časa smo potrebovali, da smo sploh razumeli obseg dogajanja in na prave naslove poslali pomoč. Kaj se je zgodilo, smo dejansko ugotovili šele, ko smo v televizijskih poročilih videli izjavo župana mesta Amatrice, ki je dejal, da je pri njih vse porušeno. Nato se nam je zgodil prometni kolaps, zaradi ozkih podeželskih cest in gneče so reševalci izgubljali čas na cestah. Po teh izkušnjah smo veliko bolj pozorni na to, kaj je treba storiti v prvih urah ali prvem dnevu, razvili smo protokol in vzpostavili ekipe, ki nam v prvih urah po potresu orišejo situacijo,« pravi inženir Andrea Marino. Prepričan je, da je mogoče marsikateri scenarij reševanja predvideti vnaprej in se nanj pripraviti, ko je še čas.

Ko reševalci odidejo, pridejo zavarovalniški agentje. Peter Filip Jakopič, direktor premoženjskih zavarovanj pri Zavarovalnici Triglav, izpostavi, da se v Sloveniji slaba tretjina ljudi, ki zavarujejo svoje stavbe, odloči tudi za zavarovanje za primer potresa. Potresne nevarnosti se bolj zavedajo lastniki individualnih stanovanjskih hiš, slabše so zavarovani bloki. »Če te podatke primerjamo s tujino, smo nekje v zlati sredini. Vsekakor pa v Sloveniji velja, da bomo svoj avto zavarovali do zadnje praske, medtem ko smo pri zavarovanju svoje hiše precej bolj varčni.« Po potresih v naši bližini, kot je bil v Zagrebu, se povpraševanje po zavarovanju sicer poveča, a ta spomin hitro zbledi. V Zavarovalnici Triglav ugotavljajo tudi, da zavarovanja v veliko primerih nimajo prav tisti lastniki, ki bi v primeru nesreč težko obnovili svoje premoženje.