V zadnjih tednih se je zdelo, kot da se na slovenskih cestah bije boj med policijo in najhujšim prometnim prekrškarjem. Policijske uprave z različnih koncev države so poročale o primerih zasegov avtomobilov oziroma vozil na splošno. V enem samem dnevu so policisti na vzhodnem koncu Slovenije zasegli pet vozil, medtem ko so v drugem primeru z drugega konca Slovenije policisti v zgolj dveh dneh s cest umaknili kar sedem vozil. Kljub občutku, da gre za izredne primere, pa uradna statistika kaže, da gre za običajno prakso in za sistemski problem, ki ga zgolj policijski zasegi, kot kaže, ne morejo v celoti odpraviti.
Čeprav bi nedavne novice res lahko ustvarile vtis, da število zasegov raste, podatki generalne policijske uprave pokažejo drugačno sliko. Število zaseženih vozil se v zadnjih letih ne spreminja pretirano. Leta 2023 je policija zasegla 2892 motornih vozil, leta 2024 nekoliko manj (2746), leta 2025 pa 2978 vozil. Do 22. marca letošnjega leta so policisti našteli 527 zasegov, so nam pojasnili pri generalni policijski upravi.
Razlogi za takšen ukrep so lahko različni: od vožnje pod vplivom alkohola do večkratnih kršitev predpisov.
Na sledi številkam
No, pri vsem tem se, če še naprej sledimo številkam, zastavlja zanimivo vprašanje, ali se število zaseženih vozil kaj spreminja od ene do druge policijske uprave oziroma od ene do druge regije. Glede tega so nam policisti pojasnili, da bi težko govorili o kakšnih posebnih dejavnikih, ki vplivajo na večje število zasegov v Ljubljani v primerjavi z Mariborom. Se pa, pričakovano, število povečuje sorazmerno z velikostjo posamezne policijske uprave, pri čemer izstopajo PU Ljubljana, PU Maribor in PU Celje. Žal pa generalna policijska uprava ne vodi specifične statistike o številu zasegov izključno zaradi večkratnih kršiteljev, kar bi nam omogočili pot do kakšnih globljih zaključkov.
Za policiste na terenu je postopek ob ugotovitvi hujšega prekrška rutinski in neizprosen. Zaseg se izvede ne glede na to, ali je voznik dejanski lastnik vozila ali pa gre na primer za vozilo na lizing, vozilo v lasti podjetja oziroma avtomobil drugega družinskega člana. Vozilo se preprosto zaseže vozniku in se posreduje v nadaljnji postopek na pristojno sodišče.
Zasežena vozila nato odpeljejo in hranijo pri pogodbenih partnerjih policije, ki imajo primerna varovana parkirišča, tam pa čakajo na končno odločitev sodišča. Finančno breme, ki vključuje visoke stroške avtovleke in ležarine, pa se kot strošek postopka odmeri kršitelju, če je spoznan za odgovornega za storjeni prekršek.
Ti stroški lahko nanesejo tudi nekaj sto evrov, je pokazal naš izračun, ki upošteva avtovleko, splošno ceno ležarin in podobno.
Zapleteni postopek
Postopek pa se lahko zelo zaplete in pogosto podaljša. Policija ima namreč pooblastilo zgolj za začasno izločitev voznika. Odločanje o trajnem odvzemu zaseženega vozila pa je v izključni pristojnosti sodišč za prekrške.
Zakon o pravilih cestnega prometa sicer določa hujše prekrške – kot je denimo vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja –, za katere je predpisana možnost zasega motornega vozila, in to ne glede na to, ali je bil voznik predhodno že kaznovan.
Vendar morajo sodišča pri odločanju o trajnem odvzemu pogosto tehtati med prometno varnostjo in ustavnimi pravicami. Ustavno sodišče je namreč že odločilo, da sankcija odvzema predmeta posega v pravico do zasebne lastnine, še posebno takrat, ko lastnik (denimo podjetje ali sorodnik) ni udeležen v postopku. Takšen poseg je pravno dopusten in ustavno skladen zgolj v primeru, če je primeren, nujen in sorazmeren za varstvo pravic drugih.
V praksi to pomeni, da višja sodišča večinoma potrdijo odvzem z utemeljitvijo, da pravica preostalih udeležencev do varnosti njihovega življenja in zdravja nedvomno odtehta poseg v zasebno lastnino kršitelja.
Specifični primeri
Obstajajo pa tudi specifični primeri, ko sodišča odvzem zavrnejo. V enem od takšnih primerov je sodišče ocenilo, da z odvzemom službenega vozila (ki je bilo last pravne osebe) obdolžencu, ki je bil zaposlen pri prodajalcu vozil in je imel dostop do številnih drugih avtomobilov, sploh ne bi dosegli temeljnega namena zakona – torej izločitve kršitelja iz cestnega prometa.
Kljub pravnim kompleksnostim pa na policiji poudarjajo, da je ukrep zasega učinkovit, saj nevarnemu vozniku takoj in fizično prepreči nadaljnje ogrožanje. Vendar hkrati opozarjajo na frustrirajočo realnost na terenu. Ko sistem kršitelju končno trajno odvzame vozilo, to zanj pogosto ne pomeni konca vožnje.
Policisti namreč ugotavljajo, da si večkratni kršitelji zaradi dostopnosti rabljenih vozil na trgu zelo hitro nabavijo drug avtomobil. Posledično se ti isti vozniki hitro ponovno znajdejo v policijskih postopkih in krog se ponovi. Dokler bo trg rabljenih vozil omogočal »obnovo voznega parka« za nekaj sto evrov, se zdi, da bosta policija in pravosodje prisiljena v stalen boj z enimi in istimi akterji na slovenskih cestah. N
