Deset sekund. To je časovni zamik, ki ga je priljubljena spletna platforma pretočnih vsebin Netflix vgradila v svoj prenos v živo. Deset sekund varovalke med življenjem in smrtjo. In deset sekund, da režiser preklopi kamero, če bi Alex Honnold, človek brez vrvi in brez strahu, zdrsnil s pročelja nebotičnika Taipei 101 in zgrmel v globino. Toda vprašanje, ki si ga moramo ob tem zastaviti, v resnici ni, ali je deset sekund dovolj. Vprašanje je, zakaj so ljudje sploh spremljali ta tvegani prenos v živo, ki bi se lahko končal s smrtjo.
Dandanes živimo v svetu, kjer je pozornost gledalcev, pravzaprav ljudi na splošno, v trenutku preračunana v denar in dobičke (ali izgube). Meje zabave pa se ob tem premikajo z vrtoglavo hitrostjo. Netflixov najnovejši projekt Skyscraper Live (kar bi prevedli kot Nebotičnik v živo), v katerem je omenjeni legendarni plezalec brez varovanja preplezal 508 metrov visoki nebotičnik v Tajpeju, ni bil zgolj športni dogodek. Kritiki pravijo, da je pravzaprav nevaren simptom časa, v katerem živimo in v katerem je kockanje s človeškim življenjem v živo, brez možnosti popravkov, brez montaže, brez varnostne mreže, nova normalnost. Če bi mu spodrsnilo, bi vsi postali neprostovoljne priče televizijske smrti. In kar je pri tem najbolj srhljivo: nismo prepričani, ali Netflix to vidi kot napako v sistemu ali kot glavno funkcijo.
Prerokba se uresničuje
Leta 1987 je Arnold Schwarzenegger v filmu Tekač igral Bena Richardsa, policista v distopični prihodnosti, ki je prisiljen sodelovati v brutalnem televizijskem šovu. V tem svetu, ki se je takrat zdel kot pretirana satira, je občinstvo hlastalo po krvi. Smrt tekmovalcev ni bila tragedija, pač pa je bila točka v rejtingih, sponzorirana vsebina, katarza za množice, ki so udobno sedele na svojih kavčih.
Danes, skoraj štirideset let pozneje, se zdi, da je Tekač nehal biti fikcija in da je postal dokumentarec. Razlika je le v tem, da današnji gladiatorji ne bežijo pred motornimi žagami v bleščečih arenah, temveč visijo na konicah prstov nad betonskimi džunglami, medtem ko mi – globalno občinstvo – zadržujemo dih. Meja med športnim podvigom in spektaklom smrti je zabrisana. Ko tveganje postane dramaturško orodje, kot opozarja dolgoletni slovenski televizijski ustvarjalec Mario Galunič, se približamo etični meji, ki je ne bi smeli prestopiti. A Netflixov Skyscraper Live to mejo prestopa, še več, na njej gradi svoj poslovni model.
Smrt je tako postala najzanesljivejša oblika vsebine. Ne gre več le za nasilje v osrednjem TV-dnevniku. Internet je že zdavnaj normaliziral nasilje – posnetki umorov, nesreč in padcev se širijo z bliskovito hitrostjo in brez oklevanja. Nedavno je ženska, ki je omahnila v smrt med vajo na visoki žici, postala viralna v nekaj urah. Nismo več občutljivi za nasilje, le za to, kako je uokvirjeno.
Scenaristična ameriška televizija nas je na to neobčutljivost pripravljala leta. Serije, kot je 9-1-1, prodajajo travme tedna kot po tekočem traku, medtem ko prestižne drame svojo vrednost merijo v brutalnosti. Igra prestolov je temeljila na tem, da je bilo bojišče posuto s trupli. Naučili smo se sedeti na kavču, s pokovko v roki, in konzumirati nasilje tako sproščeno kot šalo v humoristični seriji.
Tudi sicer statistika kaže, da se je v zadnjih štiridesetih letih število nasilnih prizorov v filmih povečalo, za nameček pa so videti vse bolj realistični.
Prehod na resničnost je bil torej le, lahko ugotovimo, logičen naslednji korak. Če je fiktivna smrt postala premalo, mora resnična smrt ponuditi tisti odmerek droge, ki ga gledalec potrebuje. Alex Honnold, ki je zaslovel z dokumentarcem Free Solo, nagrajenim z oskarjem, v katerem je preplezal slovito skalno steno El Capitan, je iskal nekaj edinstvenega. Nekaj, kar je »večje in ponosnejše« od vsega okoli sebe. Taipei 101, potresno varen nebotičnik iz jekla in stekla, ki dominira nad tajvansko prestolnico, je postal ta cilj. Toda ali je to še vedno plezanje? Ali pa je le visokoproračunska različica bedarij na družbenih omrežjih?
Slovenski pogled
Omenili smo Maria Galuniča, ikono slovenske televizije in nekdanjega urednika razvedrilnega programa na TV Slovenija, ki ponuja trezen in nujen kontrast tej globalni histeriji. Zanj ključna razlika tiči v kontekstu in namenu.
»Če gre za dokumentiranje izjemnega človeškega podviga, ki ima svojo športno, raziskovalno ali osebno vrednost, to še nekako sprejmem,« je razmišljal Galunič, pri čemer se spominja skoka Felixa Baumgartnerja, ki je združil svet v občudovanju, ne le v grozi. Težava nastane, ko se nevarnost »zavestno izkorišča kot primarno sredstvo za dvig gledanosti«.
Galunič opozarja na nevarno zanko, v katero se je ujela sodobna medijska krajina. »Morda se vse začne s traparijami na družbenih omrežjih, kjer se mladi pomerjajo v opravljanju nevarnih izzivov,« pravi. Televizijski prenos v živo, kot je Netflixov, je po njegovem mnenju le »profesionalna in dobičkonosna verzija tega, kar je v digitalnem svetu postalo nova normalnost«.
Na slovenski javni televiziji, kjer standardi še vedno služijo kot branik pred popolno komercializacijo, takšni projekti niso na mizi. »Na javni televiziji nam seveda ne pade na misel, da bi počeli kaj takega,« je jasen Galunič. Razlog ni le v pomanjkanju sredstev – čeprav priznava, da je kakovostna zabava draga in da je pomanjkanje denarja velika bolečina – temveč v odgovornosti. »Sporočilo javnosti je namreč obupno škodljivo,« opozarja.
Javna televizija ima, nasprotno od globalnih pretočnih gigantov, vgrajen moralni kompas. »Zelo pazimo, da ne zdrsnemo, da ne žalimo, da ne izključujemo. Tudi zabava mora ohranjati dostojanstvo posameznika,« je še poudaril naš slovenski sogovornik. To je etika, ki v svetu Tekača in Skyscraper Live deluje skoraj arhaično, vendar je nujno potrebna.
Medtem ko se v Sloveniji sprašujemo o etiki, se je v Tajpeju odvil spektakel. Zgradba ima 101 nadstropje, najtežji del pa je predstavljalo srednjih 64 nadstropij, sestavljenih iz »bambusovih škatel«, ki dajejo stolpnici njen značilen videz. Vsak segment je zahteval osem nadstropij strmega plezanja čez previs, čemur sledi balkon, kjer je Honnold lahko počival.
Povprečen človek bi z vrha stolpnice, so izračunali, padal približno 10,2 sekunde. Netflixov prenos pa je imel 10-sekundni zamik. Ta korelacija ni naključna. Zamik ni bil namenjen cenzuri kletvic, pač pa izključno temu, da bi ga prekinili, če bi se zgodila tragedija. Bil je ciničen izračun: želimo videti nevarnost, ne želimo pa videti končnega madeža na pločniku.
Neusmiljeno tekmovanje
James Smith, izvršni producent dogodka, je trdil, da so varnostni ukrepi obsežni. Snemalci so bili v zgradbi, na vrveh in ob Honnoldu, pripravljeni pomagati, če bi bilo kaj narobe. Imeli so celo profesionalne vremenoslovce. »Če bi se razmere poslabšale, Honnold ne bi plezal,« je zagotavljal Smith. Toda vsi ti ukrepi zvenijo votlo, ko se spomniš, da je jedro dogodka prav odsotnost vrvi. Če bi Honnold naredil napako v osmem nadstropju bambusove škatle, mu vremenska napoved ne bi pomagala.
Subbu Vincent, direktor za medijsko etiko na univerzi Santa Clara, je za ameriške medije opozoril, da je ključno, da »produkcijski vidik dogodka ne bi povečal tveganja, ki ga plezalec že tako prevzema«. Vendar kako lahko prisotnost milijonov gledalcev v živo ne vpliva na tveganje? Pritiski so neizmerni.
Še bolj zaskrbljujoč je vpliv na mlade. Razprava o tem, ali medijski zvezdniki spodbujajo nevarno vedenje, poteka že od začetka televizije. Trend, imenovan »roof topping« – kjer ljudje, pogosto nezakonito, dostopajo do vrhov nebotičnikov za selfije na robu – je že terjal več smrtnih žrtev. Mnogi plezalci so umrli med prostim plezanjem, vključno z 18-letnikom iz Amerike, ki je lani padel v ameriškem narodnem parku Yosemite.
Televizija dandanes ne prodaja meditacije, pač pa vse bolj prodaja strah in možnost smrti.
Mario Galunič prav tako opaža, da se svet v zadnjih desetletjih drastično spreminja. »Odkar delujem na tem področju, opažam predvsem strašen pospešek: tekmovanje za pozornost je globalno in neusmiljeno,« pravi. Meje se premikajo hitreje, kot nam jih uspe razumeti.
V Sloveniji smo morda še nekoliko sramežljivi pri tej brutalizaciji in vulgarizaciji, toda globalni trg ne pozna sramu. Galunič je sicer optimističen, da imajo odgovorni mediji še vedno kompas in vrednote, ki za silo še držijo. Verjame v kakovostno zabavo. »Všeč mi je primerjava, ki sem jo nekoč slišal, da je kakovostna TV-zabava kot dobra večerja. Ni nujno, da je to vedno vrhunska kulinarika, mora pa biti pripravljena z okusom, brez cenenih dodatkov in s takšnim okusom, da mirno rečeš: tole bi še kdaj.«
Toda obrok, ki ga je serviral Netflix ter ga servirajo ameriške nadaljevanke in filmi, je bil vse prej kot to. To je hitra prehrana z okusom po adrenalinu in smrti. Je uresničitev vizije iz filma Tekač, kjer je Ben Richards ugotovil, da je edini način za zmago v igri ta, da igro uničiš.
