Potrošniki smo o tem, kakšna hrana je na trgovskih policah, slabo obveščeni, in ko vidimo etiketo, ne razmišljamo, da se pogosto za njo skrivajo izkoriščeni delavci. Cena izdelka je namreč še vedno pomemben faktor pri nakupu, obenem pa tudi izgovor, da do izkoriščanja prihaja. Toda potrošniki imamo v resnici veliko možnosti vplivanja na to, kakšna hrana bo na naših policah in z vse večjo ozaveščenostjo tudi, da do izkoriščanja po celotni prehrambeni verigi ne bi prihajalo. Pomembni koraki k preprečevanju tega so vzpostavitev različnih oblik pravičnih trgovin, prav tako tudi Evropska unija vse bolj vzpostavlja sisteme, ki bodo pripomogli k varnosti hrane, zmanjševanju goljufivih praks, potrošnik pa bo lahko prek digitalnega potnega lista izdelkov imel možnost slediti celotni njegovi zgodovini, od surovine do končne izdelave.
Evropski trg hrane ni urejen tako, kot mislimo. Potrošnik je pogosto prepričan, da znotraj Evropske Unije ne prihaja do kršitev, a realnost je drugačna, in ko kupujemo poceni hrano, ne pomislimo, da za njo pogosto stojijo kršitve delavskih in človekovih pravic ter uničevanje okolja.
Problem z nadzorom
Ko je Zveza potrošnikov Slovenije delala raziskavo, je kar 80 odstotkov anketirancev dejalo, da so jim pravično plačilo in razmere, v katerih delavci delajo, pomembne. Četrtina jih je tudi prepričanih, da je v Evropski uniji premalo narejenega v tej smeri. »Ljudje torej razumejo, da bi morale biti stvari urejen drugače, a niso. Predvsem imamo problem z nadzorom in kot potrošniki smo nekoliko nemočni glede tega. Potrošniki bi pravzaprav radi ravnali prav, toda ker nekaterih stvari v ozadju ne vedo, potem morda ne delajo prav. Malo jih namreč ve o trajnosti embalaže. Če je nekaj zeleno, še ni nujno tudi ekološko. Tudi cena ni vedno pokazatelj vsega, saj imamo na primer bio izdelke, ki niso nič dražji kot običajni. V Avstriji so na primer trajnostni izdelki že samoumevni, oznaka Ecolabel pa na veliko izdelkih in ti so enako dragi ali celo cenejši od običajnih. Pri nas je drugače. Odgovornost za pravičnost moramo nositi vsi, tudi trgovci,« je prepričan Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije.
Lani je bila na ravni EU sprejeta direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnosti, ki govori o odgovornosti velikih podjetij v EU in njihovih dobaviteljih. Direktiva zahteva, da velika podjetja, tako tista s sedežem v EU kot tudi tuja podjetja z znatnim prometom v EU, prevzamejo odgovornost za negativne vplive, povezane s kršitvami okolja in človekovih pravic v njihovi dobavni verigi. S to direktivo bi morala postati celotna veriga proizvodnje pregledna, ne le pri hrani, tudi drugih izdelkih.
»Zmaga je že, da se o tem govori na evropske nivoju, toda zaenkrat direktiva še nima nobene moči,« je povedala Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine v Sloveniji. »Evropske države skušajo regulirati to področje, a je težko. Spremeniti bi se morala namreč celotna družba, podjetja pa odpovedati dobičkom in začeti delati na drugačen način. Dokler pa bomo zasledovali famozni cilj dobička, se stvari ne bodo spremenile in tako dolgo bodo obstajali tudi ljudje, ki bodo pripravljeni uničevati svoje hrbte. Kajti vedno bodo taki, ki bodo delali še ceneje od teh, ki delajo sedaj.«
Certifikati in certifikati
Raziskave kažejo, da potrošniki izbirajo najprej z denarnico in okusom ter se držijo ustaljenih znamk, šele nato razmišljajo pri nakupu o trajnosti, medtem ko so delovne razmere delavce že precej nizko na njegovem zavedanju.
»Zavajanja pa je na vseh ravneh veliko, od certifikatov do same hrane, zato je potrebna pozornost. Slovenski potrošnik zaupa oznakam, kot je 'narejeno v Sloveniji', toda pogosto se za to oznako skriva le kraj zadnje predelave, ne pa pridelave. Veliko je zgodb, ko piše, da je nekaj narejeno v Sloveniji, pa v resnici ni, saj je treba razlikovati med tem, ali je nekaj res narejeno v Sloveniji ali pa je bila v Sloveniji opravljena le zadnja faza. Zato so gotovo nacionalni znaki in označbe, ki jih podeljujejo nacionalne institucije, veliko bolj verodostojni od tistih, ki si jih podeli trgovec sam. Če navedem samo primer čokolade, nemogoče je, da bi bil celoten proizvod slovenski, ker kakav pri nas preprosto ne raste,« je dejal Boštjan Okorn.
Živa Lopatič pa vidi problem tudi v tem, da je certifikatov res veliko, zaradi česar jih potrošnik težko prepozna in prihaja do zmede. Nekateri namreč označujejo le okoljske komponente, drugi družbene. »Če podam primer certifikata eko marjetica, ki jo podeljujejo nacionalne institucije za ekološkost. Ta res nadzoruje ekološkost, nima pa nadzora, ali so delavci pravično plačani. Tudi civilno družbenih certifikatov o pravičnih trgovinah je veliko. Faretrade, Rainforest Alliance, Ecocert, Ecolabel, UTZ. Kriteriji, kaj nadzorujejo, so različni, eni temeljijo tudi na zaščiti ljudi, drugi ne. Ko smo delali raziskavo s FDV, smo ugotovili, da najboljši nadzor izvajajo proizvajalci v Fairetrade, toda še vedno prihaja tudi tu do izkoriščanja. Podjetja morda certificirajo izdelek, narejen na globalnem jugu, kjer je tudi zakonodaja šibkejša, družbene norme drugačne, vse je šibkejše, predvsem pa dojemanje, kaj je sploh izkoriščanje. Za Slovenijo je tako najbolj pravično kupovati lokalno od kmeta, kar ima več pozitivnih učinkov.«
Dobre prakse obstajajo in drugačna, bolj pravična mednarodna trgovina je možna, je prepričana Živa Lopatič.
»Sistem se je izrodil ali pa je z njim nekaj narobe. Predstavljam si, da bi imeli ljudje radi majhne trgovine, a jih izrivamo. Potrošnik pa, da ima vpogled v to, kaj kupuje. Če so lahko ekološki izdelki v Skandinaviji cenejši kot običajni, ker je več povpraševanja po njih, potem je vse možno. Konkurenca naredi svoje,« je podal svoj pogled tudi Boštjan Okorn.
Več sledljivosti
En od načinov, ki bo spremenil način obveščanja potrošnikov, obenem pa pomeni tudi korak k uresničevanju krožnega gospodarstva, bo digitalni potni list, ki ga bodo morali imeti vsi izdelki. Na njem bodo pregledno označene vse informacije o izdelku. Kakšna bo vsebina digitalnega potnega lista za izdelke, je pojasnil Boštjan Okorn: »Želimo, da bi potrošniki o izdelku izvedeli čim več stvari. Od tega, kje so servisi, kakšna je možnost popravljivosti, dobava rezervnih delov, kateri materiali so vključeni v izdelku ali katere sestavine pri hrani, tudi recepti na primer in rok uporabe. Mogoča bo primerjava izdelkov pred nakupom, če bo proizvajalec nalepil na izdelek certifikate, ki niso zaupanja vredni, bodo lahko izginili s potnega lista. Vse bo torej na enem mestu in se bo tudi posodabljalo, obenem pa si bomo lahko tudi potrošniki sami kaj shranili vanj, na primer kdaj smo opravili menjave, servise … To bo zaupanja vreden potni list, ki ga bodo nadzorovali uradni organi.«
Ali bo digitalni potni list zaživel že to leto, še ni jasno, toda tehnično ozadje glede tega se že dolgo razvija. Bo pa digitalni potni list najverjetneje v obliki QR kode.
Še eno orodje, ki bo pripomoglo k boljši sledljivosti pri prehrani in zmanjševanju števila goljufivih praks, pa je Watson. Gre za zaenkrat še pilotski projekt na ravni EU, kot pojasnjuje Eva Marija Čad iz Zveze potrošnikov Slovenije, ki pa vključuje šest kmetijskih sektorjev, to je vino, oljčno olje, med, meso, mlečne izdelke in ribe. S pomočjo digitalne tehnologije Watson bo mogoče slediti sestavinam v realnem času.
»Pri medu in oljčnem olju lahko s pomočjo DNK ugotavljamo potvorbe. Pri obiranju plodov lahko nadzorujemo, kje, kdo in kdaj je obiral plodove. V nekaterih evropskih državah se tako že izvajajo pilotske študije. V Španiji ugotavljamo, ali je medu dodan sladkor ali sirup. Na Norveškem spremljamo ribe od ulova do trgovine, na Portugalskem vino od vinograda do kozarca. V Nemčiji meso, ali je res pristnega porekla kot piše na embalaži, na Finskem mlečne in žitne izdelke, v Italiji pa oljčno olje.«
Podatki bodo seveda na voljo tudi potrošniku prek QR kode, prek katere bo preveril, ali so živila, ki jih kupuje, res pristna. »Zavzemamo se za transparentnost in vse več bo tega,« optimistično pravi Eva Marija Čad.
