Predstavljajte si nogometnega trenerja, ki po desetih letih osvajanja vsega možnega zapusti klub – in nima niti kavča. Pep Guardiola je ob slovesu od Manchester Cityja spal na edini postelji v povsem praznem stanovanju. Vse ostalo je, menda zato, ker ima tako zelo rad red, pospravil že prej. No, ga je pa zagotovo grela misel na 20 pokalov, ki jih je s klubom osvojil v tem času. Česar si ni, njegovi nesporni genialnosti navkljub, ob njegovem prihodu na Otok upal napovedati nihče...
Prej obratno! Leta 2016 so bili Angleži v napovedih zelo zadržani, celo sumničavi: do njegove nogometne filozofije, ki naj v ligi, kot je angleška, ne bi imela večjih možnosti za uspeh, do njegovega naglasa, celo navad, ki so jih opisovali kot čudne. Deset let kasneje vsi ocenjujejo, da bo najmočnejša liga na svetu brez njega močno osiromašena in mu priznavajo, da je lastnoročno spremenil angleški nogomet.
Kot je pred tem še kakšnega, bržčas pa ga je kar na globalni ravni, saj se dandanes prav po njegovi zaslugi večinoma igra precej drugačen nogomet, kot se je, preden se je lotil trenerskega posla.
Ni bil nor, temveč perfekcionist
Josep Guardiola Sala se je sicer rodil januarja leta 1971 v majhni katalonski vasici Santpedor, dobrih 60 kilometrov severno od Barcelone. Njegov oče je bil zidar, mati pa gospodinja. Nogomet je bil edini izhod iz provincialnega vsakdana. Pri 13 letih so ga sprejeli v znamenito La Masio, akademijo Barcelone, kjer je takrat kraljeval Johan Cruyff. Nizozemec je v mladem Pepu takoj videl sorodno dušo – suhega, brihtnega vezista, ki je z glavo mislil dve podaji naprej.
A kot igralec Guardiola nikdar ni bil ravno velezvezdnik. Bil je obrambni vezist, ki je dajal ritem igri, golov pa skoraj ni dosegal. Toda svoj neizbrisen pečat je v Barceloni vseeno pustil. Nenazadnje je zanjo odigral več kot 250 tekem, osvojil šest naslovov španskega prvaka in en naslov evropskega – leta 1992, ki je bilo še zadnje, preden se je tekmovanje reorganiziralo in se preimenovalo v ligo prvakov. Pri Barceloni je igral enajst sezon, pri 30-ih je nato odšel v Italijo, kjer je igral za Brescio in Romo, nato pa še v Katar in Mehiko.
Od igralske kariere se je poslovil leta 2006, toda trenerska iskra je v njem tlela že prej. Po kratki epizodi pri B ekipi Barcelone, ki je pod njegovim vodstvom v eni sezoni dosegla neverjetnih 106 golov, je leta 2008 dobil klic, ki mu je spremenil življenje. Predsednik Joan Laporta mu je zaupal vodenje prve ekipe, ko mu je bilo komaj 37 let. Večina Katalonije je zmajevala z glavo, sam pa je bil močno prepričan vase in o stilu igre, ki ga namerava gojiti, na primer večkrat poudaril: »Cruyff me je naučil, da nogomet ni tek, ampak osvajanje prostora s podajo. Tega se bo držala tudi moja ekipa.« In res se je. Do popolnosti!
Že prva sezona (2008/09) je bila sanjska. Barcelona je osvojila vse – špansko ligo, kraljevi pokal in ligo prvakov. Lionel Messi, ki je bil prej »zgolj« odličen krilni napadalec, je pod Pepovim vodstvom postal najboljši nogometaš na svetu, ki je zmešal glave celotni Evropi. Toda vsemu omenjenemu navkljub Guardiola nikdar ni deloval povsem zadovoljen. »Pa saj tudi ni bil! Spomnim se tekem, ko smo ob polčasu vodili s 4:0 ali 5:0, on pa je opozarjal na naše napake in bil jezen, kot da izgubljamo. A nikdar ne bi rekel, da je bil nor. Bil je perfekcionist,« je nekoč dejal eden izmed članov Barcelone v Pepovih prvih trenerskih letih Thierry Henry.
Vedno je gledal naprej
A Guardiolova »norost« se ni kazala le na igrišču. Bil je človek rutin, ki so mejile na obsedenost. Vsak dan je prišel na trening ob isti uri, vsakič je pozdravil vsakega člana osebja po imenu – od fizioterapevtov do vratarjev. Če je kdo zamujal, tudi le minuto, ga ni kaznoval z denarjem, ampak ga je naslednji dan posadil na klop. »Čas je edina stvar, ki je ne moreš kupiti,« je rad ponavljal, medtem ko iz tistega časa izvira tudi ena izmed največkrat ponovljenih anekdot, ki pravi, da je nekoč sredi noči poklical klubskega kuharja, ker ni bil zadovoljen z barvo testenin, ki so jih igralci dobili večer pred tekmo.
Kakor koli, v Barceloni je Guardiola hitro zgradil tisto, kar so poimenovali »tiki-taka« – nogomet kratkih podaj, visokega pritiska na nasprotnika vsakič, ko je imel ta žogo, in kontroliranje posesti za vsako ceno. »Izraza 'tiki-taka' se je spomnil nek novinar. Jaz se ga zagotovo nisem. Sam igralcem samo naročim, naj držijo žogo. Ker če jo imamo mi, je nima nasprotnik,« je razložil enostavno logiko.
Seveda pa je vse opisano za trenerja in človeka tudi sila naporno. In po štirih letih ter kar 14 lovorikah z Barcelono, je Pep popolnoma izgorel. »Bil sem prazen. Nisem več mogel gledati svojih igralcev,« je kasneje priznal tudi sam. Sledil je daljši oddih v New Yorku, daleč od nogometa, po letu premora, ki ga je namenil tudi branju filozofskih knjig in učenju angleščine, pa je leta 2013 kar malce presenetljivo prevzel Bayern iz Münchna, ki je sezono pred tem osvojil vse. Nemci so pričakovali nadaljevanje uspehov in novo trojno krono, a Pep je želel nekaj drugega – spremeniti način igre, kajpada. Uspelo mu je, Bayern je tudi osvojil tri zaporedne naslove nemškega prvaka, a to se na Bavarskem jemlje za samoumevno. Lige prvakov ni osvojil, zato mnogi, kar malce neverjetno, njegovega obdobja pri Bayernu ne štejejo kot pozitivnega.
»V Nemčiji so ga imeli radi, a nikoli zares sprejeli,« so zapisali tudi pri The Guardianu, ko je leta 2016 prišel v Manchester City, v Anglijo, kjer pa domači naslov šteje bistveno več kot v zadnjih letih v Nemčiji. In Guardiola jih je osvojil šest! Vključno s štirimi zaporedoma (2021 – 2024). Leta 2023 je končno osvojil tudi ligo prvakov, svojo tretjo in prvo za City potem ko je v finalu premagal Inter. Takrat so ga vprašali, ali je zdaj končno srečen. »Ne,« je odvrnil. »Zdaj moram razmišljati o naslednji sezoni.«
No, o naslednji pa v tem trenutku še ne razmišlja. Ali pač? Resno ga še ne povezujejo z nikomer, omenjali pa sta se nehumana ponudba iz Savdske Arabije, kjer bi ga zasuli z denarjem, in možnost vloge selektorja sesute italijanske reprezentance, ki bo tretjič zapored izpustila svetovno prvenstvo. A se pri prvi pojavlja dvom o tem, ali je to zanj pravšnji izziv, pri drugi pa, ali je že pripravljen dnevni ritem zamenjati za bistveno manj intenzivnega selektorskega.
