Skoraj vsakodnevno nas na spletnih straneh ali oglasnih deskah trgovcev pričaka novo obvestilo o odpoklicu živila. Mnogi bralci se zato upravičeno sprašujejo, kaj se dogaja. Je hrana v Sloveniji res postala tako nevarna? Številni kupci namreč za težavo izvedo šele, ko so izdelek že zaužili. Ob pogledu čez mejo, na primer v Avstrijo, se zdi, da tam tovrstnih težav nimajo. A kot pojasnjuje Uprava za varno hrano, kmetijstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), skokovito povečanje števila objav ni posledica slabše hrane, temveč korenito spremenjenega načina obveščanja javnosti.
Ključni premik se je zgodil septembra 2023, ko je vlada sprejela nov protokol obveščanja potrošnikov. Ta odločitev ni prišla iz zraka; bila je odgovor na očitke javnosti o domnevnem prikrivanju informacij glede nevarnih živil. Cilj je bil torej doseči večjo preglednost. In kaj to pomeni v praksi? UVHVVR na spletni strani »Nevarni in neskladni izdelki« zdaj objavlja bistveno širši nabor informacij kot nekoč. Poleg dejansko nevarnih živil, ki bi jih potrošniki še lahko imeli doma, zdaj objavljajo tudi podatke o živilih, ki so zgolj »neskladna«, a so sicer varna za uživanje. Še več, obveščajo celo o neskladnih in nevarnih živilih, ki potrošnika sploh niso dosegla, ker so bila denimo zadržana že na meji.
Ta nova odprtost je neposredno vplivala na statistiko. Če je bilo v letu 2023 zabeleženih 133 umikov ali odpoklicev, je številka v letu 2024 poskočila na kar 259. A zakonodaja sama po sebi še vedno predpisuje obveščanje le v primeru nevarnih živil, ki jih imajo ljudje verjetno še doma. Večina evropskih držav se tega drži in potrošnikov ne obvešča o zgolj neskladnih živilih ali tistih, ki so bila ustavljena pred policami. Zato se ob primerjavi zdi, da je pri nas stanje slabše, čeprav gre v resnici zgolj za drugačen, bolj pregleden način komuniciranja.
Hrana je vse bolj varna
Na UVHVVR so prepričani, da hrana ni vse manj varna, temveč ravno obratno. Številčnost objav ne pomeni, da je nekdo v nadzorni verigi zatajil. Nasprotno, ta odkritja so dokaz, da sistem nadzora – tako notranji nadzor pri proizvajalcih in trgovcih kot uradni nadzor inšpekcije – deluje. K večjemu številu odkritih neskladij pripomorejo tudi izjemno visoki standardi Evropske unije, ki so pogosto določeni na podlagi previdnostnega načela. Zaradi teh strogih kriterijev v EU posledično najdemo večje število neskladnih živil kot v tretjih državah.
Pomembno je razumeti, da vseh primerov ne gre metati v isti koš. Ko je bil denimo odpoklican vzorec grozdja zaradi presežene vrednosti pesticida acetamiprid (ugotovljeno 0,23 mg/kg pri meji 0,08 mg/kg), ali pa granatnega jabolka (0,03 mg/kg pri meji 0,01 mg/kg), je šlo za neskladnost. Podobno je bilo pri slivah, kjer je bila za pesticid propamokarb meja 0,01 mg/kg, v vzorcu pa so ga potrdili v koncentraciji 0,051 mg/kg. A kljub tej neskladnosti je ocena tveganja za slive pokazala, da so varne za uživanje, kar je bilo tudi navedeno v obvestilu. Po drugi strani pa je ocena tveganja pri odpoklicani papriki pokazala, da živilo ni varno za uživanje, in tudi to je bilo jasno sporočeno.
Prepozno obveščanje
Pogosto se zgodi, da potrošniki za odpoklic izvedo prepozno, ko je živilo že zdavnaj porabljeno. To kaže na neizogiben časovni zamik med vzorčenjem, analizo in objavo. UVHVVR ob tem poudarja, da za varnost živil niso primarno odgovorni inšpektorji, temveč nosilci živilske dejavnosti – torej proizvajalci, uvozniki, distributerji in trgovci. Oni so tisti, ki morajo imeti vzpostavljene učinkovite postopke notranjega nadzora in takoj sprožiti umik ali odpoklic, ko prejmejo informacijo o sumu na nevarno živilo.
Tudi vprašanje nadzora ni tako preprosto. Ko je bilo sporno grozdje najdeno predvsem pri malih trgovcih in v kmetijskih zadrugah, se je pojavil dvom o enakem nadzoru pri malih in velikih. A inšpekcija pojasnjuje, da je omenjeno grozdje dobavil večji dobavitelj, ki oskrbuje tako velike sisteme kot manjše prodajalce. Nadzor in ocena tveganja sta torej usmerjena na dobavitelja glede na njegovo dejavnost in velikost, zato o razlikah v strogosti nadzora na koncu verige ne moremo govoriti. Ne glede na velikost morajo vsi izpolnjevati enake zahteve zakonodaje.
Inšpekcija UVHVVR sicer izvaja redne letne nadzore, ki temeljijo na oceni tveganja – to ne pomeni vsakodnevnega nadzora, kar je praktično nemogoče, ampak nadzor v določeni frekvenci. Ob ugotovljenih neskladnostih, prijavah ali informacijah iz EU sistemov pa sledijo izredni inšpekcijski pregledi.
Na koncu dneva noben sistem uradnega nadzora ne more stoodstotno preprečiti tveganja, da se na trgu pojavi nevarno živilo. Cilj je učinkovito zmanjševanje tveganj, njihova popolna odprava pa žal ni mogoča. Povečano število odpoklicev, ki smo jim priča, tako ni znak za alarm, temveč posledica nove, bolj odprte politike obveščanja, kjer smo potrošniki obveščeni o vsem – tudi o tistih neskladnostih, ki za naše zdravje niso nevarne.
