Ko se bo v Cortini d'Ampezzo in Milanu dane zvečer znova prižgal olimpijski ogenj, bo svet dobil še en spektakel: televizijske prenose v visoki ločljivosti, športnike na robu človeških zmogljivosti in podobe snežne pravljice, ki naj bi nas spomnile, da zima še vedno obstaja. A prav tu je težava. Zima, kakršno so poznali naši starši in stari starši, v resnici ni več samoumevna.
Zimske olimpijske igre so bile desetletja praznik mraza, snega in ledu. Danes postajajo predvsem praznik logistike, tehnologije in, čedalje bolj, tudi improvizacije. Podnebne spremembe so iz olimpijskega snega naredile luksuzno dobrino. Kmalu ne bo več vprašanje, kdo bo osvojil zlato, temveč kdo bo igre sploh še sposoben organizirati.
Cortina ima pri tem zanimivo zgodovino. Pred natanko 70 leti, ko je gostila zimske olimpijske igre, umetni sneg še ni obstajal. Italijanska vojska je sneg s posebnimi sanmi prevažala z višjih pobočij, da je ustvarila rezervo za tekmovanja v primeru muhastega vremena. Danes se zdi takšna zgodba skoraj romantična. Snega ne prevažajo več s sanmi, temveč ga proizvajajo stroji, ki brnijo dan in noč, porabljajo energijo, vodo, skratka obremenjujejo okolje, da ustvarjajo belino tam, kjer bi sicer v zrak štrlela trava. Toda tudi umetni sneg ni vsemogočen. Potrebuje nizke temperature, infrastrukturo in predvsem ogromno denarja. Zimske olimpijske igre tako postajajo dogodek, ki si ga lahko privošči le še peščica krajev – tistih z dovolj nadmorske višine, dovolj mraza in dovolj proračunskih rezerv, da lahko pokrijejo stroške spektakla, ki traja dva tedna, finančne in okoljske posledice vsega skupaj pa še desetletja.
Nabor prizorišč se neusmiljeno krči. Igre se vedno bolj selijo v države, ki imajo politično voljo in finančno moč, da naravo nadomestijo s tehnologijo. Olimpijski ideal univerzalnosti se pri zimskih igrah vse bolj spreminja v ekskluzivni klub izbranih in ni daleč dan, ko se bodo v vlogi organizatorjev menjavala le še tri, štiri mesta. Ob tem se odpira še eno vprašanje: koliko so zimske olimpijske igre sploh še globalno pomembne za predele sveta, kjer zime niti ne poznajo? Kaj pomeni šport na snegu za milijarde ljudi, ki živijo v tropskih in subtropskih pasovih? Verjetno toliko kot za nas indijsko prvenstvo v kriketu. In kaj pomeni zimski šport za generacije otrok, ki bodo sneg videle morda le še na zaslonih? Vse to so izzivi naslednjih desetletij.
Medtem bo Cortina še enkrat zasijala. Slovenci si želimo, da bi sijale tudi medalje naših športnikov. Ambicije usmerjamo predvsem v Predazzo, kjer bodo smučarski skoki. In kjer, upamo, smuči ne bodo kar same letele po zaletišču v globino.
