Jesen je čas, ko se za štirimi stenami ne stiskamo le ljudje, temveč tudi domače živali in druge male žuželke. Kar naenkrat jih je veliko, ki v iskanju primerne lokacije za prezimitev obiščejo naše domove in potem jih najdemo v kakšnem kotu ali skritem kotičku. Med njimi so tudi smrdljivci, nič kaj občudovana skupina žuželk, ki lahko neizmerno neprijetno osmrdijo naš dom. Toda brez panike, ne bodo vam naredili škode, razen tega, da se boste namrdnili nad njihovim vonjem ali da vam bodo morda na kako oblačilo spustili oranžno packo, ki je ne boste očistili tako zlahka. Že naslednje leto bo morda taisti smrdljivec pokončal škodljivca na vašem vrtu.
Ne hrošči, stenice
Smrdljivci s svojim na pogled togim telesom in otrdelim prvim parom kril spominjajo na hroščke, toda to niso. So stenice, ki jih je pri nas kar 775 vrst, za vse pa je značilen kljunec, oblikovan iz obustnih okončin, s katerim sesajo rastlinska ali živalska tkiva. Nekatere med njimi so dobile ljudsko ime smrdljivci. Razlog je kajpada močan in neprijeten vonj, ki ga izločajo, kadar se počutijo ogrožene ali jih zmečkamo. Na spodnjem delu oprsja imajo namreč parno izvodilo smradnih žlez, ki izločajo značilne, pogosto oranžno obarvane obrambne spojine.
»Tudi druge stenice lahko izločajo smrdljive snovi, toda mi po tem spoznamo le tiste, ki jeseni zahajajo v naša bivališča ali so na našem vrtu. Z večino drugih pa se nikoli ne srečamo in ne dregamo vanje, da bi bile primorane izločati smrdljive snovi. Zato izraz smrdljivci velja le za nekaj vrst, s katerimi se ljudje običajno srečujemo,« je razložil izraz Dušan Klenovšek, biolog iz Kozjanskega parka.
V preteklosti je bila med stenicami najbolj osovražena posteljna stenica, ki pa je danes zaradi higienskih razmer na srečo skoraj pozabljena. Spomladi ali jeseni na razbrazdanem lubju opazimo številne šuštarje ali rdeče škratce, poleti na kapusnicah namnožene kapusove stenice, na stročnicah in koruzi pa zelene smrdljivke. Toda najbolj je za slab sloves smrdljivcev krivo njihovo jesensko vdiranje v naše domove.
Tujerodne vrste
Med temi smrdljivci v zadnjih letih prevladuje marmorirana smrdljivka, ki je že skoraj povsem izpodrinila našo domorodno sivo smrdljivko. Izvira iz Azije, pri nas pa so jo prvič opazili leta 2017 v Šempetru pri Novi Gorici. »Prišla je ravno ob pravem trenutku,« pojasnjuje Klenovšek, »kajti s tem, ko povsod uporabljamo kemijo, smo svet žuželk v zadnjih 20 do 30 letih zmanjšali tudi do 80 odstotkov. Marmorirana smrdljivka tako nima konkurence, če bi prišla prej, ko je bila biodiverziteta večja, bi se gotovo našli paraziti ali plenilci, ki bi ji preprečili tako hitro razmnoževanje. Ker pa tega ni, je prišla v prazen prostor. Kajti manj ko je drugih žuželk in živali, manjša je verjetnost, da se bo med njimi našel kdo, ki bi to novo vrsto prepoznal kot hrano. Ker marmorirana smrdljivka prezimi kot odrasli osebek, se največkrat srečamo prav z njo. Zadnja leta je tako postala sinonim za smrdljivce.«
Največ invazivnih vrst pride v naše kraje iz Azije in Amerike, najpogosteje s kontejnerji, ki jih na tisoče dnevno potuje po svetovnih morjih in oceanih. »Poleg deklariranega blaga so notri tudi slepi potniki. Če so v njih našli že petmetrskega pitona, kako se ne bo pretihotapila tudi ta majhna živalca, morda samo v obliki jajčec,« doda Klenovšek.
Tujerodne vrste so najprej opažene v bližini pristanišč, nato pa ob avtocestah in železnicah, po katerih potujejo v notranjost države. Podobno so k nam prišli rdeči polži, ki jih ne marajo vrtnarji, in harlekinske pikapolonice. Te celo namerno, spomni biolog.
»Najprej so iz vzhodne Azije prišle v Kalifornijo, kamor so jih naselili, da bi pojedle uši na zelenjavi v tamkajšnjih rastlinjakih. Američani so namreč iskali pikapolonico, ki ima velik potencial razmnoževanja. Harlekinska pikapolonica se je sprva res izkazala, toda ko je uši v rastlinjaku zmanjkalo, je šla ven in pojedla še preostale uši, toda ko je zmanjkalo uši tudi zunaj, se je spravila na konkurenco, na domačo pikapolonico, na njihove ličinke in jajčeca metuljev. Ko je Evropa to opazila, je prepovedala vnesti harlekinsko pikapolonico za te namene, toda to je bil le blažev žegen. Kot slepi potniki je prišla v Evropo najprej v Rotterdam, pri nas pa smo jo prvič opazili leta 2008 v Prekmurju. Leta 2012 jih je bilo že milijarde.«
Pestrost narave
Večina naših pikapolonic zimo preživi kot jajčeca, in ne odrasli osebki, kar ljudem ne predstavlja nevšečnosti. Ne pa harlekinske pikapolonice in marmorirane smrdljivke. »V naše domove silijo, ker je tam toplo in suho, toda ko pridejo tja, tam ni pet ali šest stopinj, kolikor so pripravljene sprejeti, temveč imamo vsaj 20 stopinj in zato ne otrpnejo, ampak lezejo po stanovanju, iščejo hrano in posledično pride do vizualnih stikov z nami. Zgodi se, da četudi smo ljubitelji narave, vse to sprejemamo zunaj meja našega doma, notri pa moramo imeti čistino,« razlaga Dušan Klenovšek. In potem sledi, kar sledi. Nekateri jih na prostost odnesejo, drugi jih zmečkajo. Slednje ni potrebno, saj vam škode na domu ne bodo naredile.
»Morda bo ta, ki bi jo letos ubili, naslednje leto pospravila gosenico metulja kapusnega belina. Saj na koncu dobimo vse dobro nazaj,« poudari biolog. Zato z eno roko nastavimo dlan, z drugo frcnemo smrdljivca in rahlo zapremo dlani, da ne odleti. Potem ga vržemo skozi okno. »To naredim nekajkrat na dan, pa se mi še ni zgodilo, da bi spustil kapljico smrdeče tekočine. Kajti z njo ne razmetava, saj mora potem narediti novo, to pa pomeni, da mora dobiti novo hrano.«
Marmorirani smrdljivki je podobnih kar nekaj naših avtohtonih stenic, še posebej sivi smrdljivec, ki prav tako sili v naše domove. Toda večina ljudi ju težko loči med sabo. Pri prepoznavanju lahko laiku še najbolj služi pametni telefon s svojo umetno inteligenco. Toda kot doda Dušan Klenovšek, je danes že 99 odstotkov smrdljivcev, ki zaidejo v naša stanovanja, tako in tako marmorirana smrdljivka. Druge stenice vidi v jesenskem času le še poredko.
»V tem času grem kdaj pogledat fasade, kapelice, cerkve, še posebej če so osvetljene. Tam se je dalo nekdaj opaziti smrdljivce. Sedaj je teh žuželk, od različnih pikapolonic do stenic, veliko manj. Prevladuje le še marmorirana smrdljivka, ki se je v zadnjih desetih letih zelo razmnožila. Tudi harlekinskih pikapolonic je letos izredno malo, samo posamezne so še. Že na splošno je zadnja leta težko videti pikapolonice. Kar pomeni le, da vsi strupi, na primer neonikotinoidi, ki jih na veliko uporabljamo in so izjemno učinkoviti, pobijejo vse živo, vse žuželke, ne le tiste, ki se jih želimo znebiti. Toda to počasi ubija tudi človeka. Pestrost narave je bistvena za zdravje planeta,« jasno izrazi Dušan Klenovšek.
