Novica o smrti 28-letne Rusinje Darje Šipilove, objavljena v začetku oktobra, bi morda ostala zgolj kratka vest v lokalnih medijih, če ne bi šlo za znanstveno sodelavko laboratorija sibirskega in daljnovzhodnega inštituta za boj proti kugi v Irkutsku. Pozornost je pritegnilo tudi dejstvo, da se je dogodek zgodil v Rusiji, kjer je tajnost občutljivih znanstvenih in vojaških programov že dolgo del državne prakse.
Prvi preplah zaradi »suma posebej nevarne okužbe« so sprožili lokalni politiki, nato pa so se začela širiti pričevanja o belih kombijih, pomanjkanju antibiotikov v lekarnah in domnevni pljučni kugi, ki naj bi bila usodna za 28-letnico. Neodvisni lokalni medij Ljudi Bajkala je poročal, da so blok, v katerem je živela Šipilova, večkrat razkuževali. Ob prvem obisku naj bi stanovalcem v zaščitnih oblekah povedali, da je v bloku zaradi smrtonosnega virusa umrla mlada ženska, ob naslednjem pa naj bi v polni opremi bojda zatirali ščurke. Zvezna služba za nadzor varstva potrošnikov in dobrobit ljudi (Rospotrebnadzor) je zgolj s skopimi pojasnili govorice, ki so do tedaj že pronicale iz lokalnega mehurčka, zavrnila.
Ali je k širjenju govoric, ki so kmalu obšle svet, pripomogla skrivnostnost ruskih oblasti? Zelo verjetno. Toda ali to pomeni, da je bilo v ozadju kaj več? Za takšne domneve ni dokazov. Zaradi zgodovinske zapuščine sovjetskih tajnih programov pa vprašanja o morebitnih dejavnostih inštituta, ki niso javno znane, ni mogoče povsem ločiti od širšega konteksta.
Poročila neodvisnih lokalnih medijev o domnevni pljučni kugi so kmalu poniknila, ruske oblasti pa vztrajajo, da je Šipilova umrla zaradi pljučnice »neznanega izvora«. Testi pri ljudeh, ki so bili z njo v stiku, naj ne bi pokazali okužbe s kugo ali drugimi nevarnimi povzročitelji. Oblasti so zavrnile tudi navedbe o drugem domnevnem primeru okužbe. Uradna razlaga tako ostaja skopa, vprašanja o dogodku pa niso razjasnjena.
Ko molk postane varnostno tveganje
Skopost z informacijami ruskih oblasti ob nenadni smrti mlade znanstvenice za obramboslovca Klemna Grošlja ni presenetljiva. »Rusija je podedovala razmeroma močno sovjetsko znanstveno-tehnološko infrastrukturo, ki izhaja tudi iz sovjetske dediščine. Mreža številnih vrhunskih raziskovalnih inštitutov, laboratorijev in tudi zasebnih podjetij državi zagotavlja zelo široko bazo znanja in tehnoloških zmogljivosti. Iz sovjetskega obdobja se je prenesla tudi tradicija, da država ne sme nikoli pokazati šibkosti – še posebej ne na področju najnaprednejših tehnologij.« Vedno je morala biti sposobna vsaj parirati Zahodu, če ga že ne prehiteti, in ta miselnost, nadaljuje Grošelj, je prisotna še danes.
Sovjetska zveza je imela močne znanstvene programe na civilnem področju, še obsežnejši in strožje varovani pa so bili nekateri vojaški programi. Imela je tudi zelo obsežne programe razvoja biološkega orožja, za katere Zahod dolgo sploh ni vedel in je zanje, kot spominja Grošelj, svet izvedel šele po razpadu Sovjetske zveze in prebegih raziskovalcev na Zahod. Tudi danes velja, da lahko isti raziskovalni inštitut izvaja več programov: civilne raziskave lahko potekajo vzporedno z raziskavami, povezanimi z vojaškimi nameni – gre za tako imenovano dvojno rabo znanosti in tehnologije – in včasih je zelo težko jasno določiti, kje se konča civilni program in kje se začne vojaški.
Vrnimo se k dogajanju v Irkutsku: ali bomo kdaj izvedeli, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati inštituta? Kdo ve … »Verjamem, da so Rusi naredili vse, kar je v njihovi moči, da so preprečili kakršno koli epidemijo. Morda nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je v inštitutu dogajalo, morda bomo več izvedeli kdaj v prihodnosti. To je pač neka ustaljena praksa,« pravi Grošelj.
»Ruske oblasti so zagotovile, da so razmere pod nadzorom in da ni razloga za zaskrbljenost, vendar njihovih navedb trenutno nihče ne more neodvisno preveriti. Če bi se razmere zaostrile, bi dogodek verjetno postal tudi bolj javen, saj v Rusiji kljub nadzoru oblasti ni mogoče povsem preprečiti, da bi informacije ušle v javnost, tudi prek družbenih omrežij,« pojasni sogovornik in poudari, da je v sedanjih geopolitičnih razmerah povsem iluzorno pričakovati, da bi Rusija pristala na neodvisen nadzor ali preiskavo, ki bi razjasnila, kaj se je dogajalo v laboratoriju. Spomni na podoben odziv Kitajske ob iskanju izvora covida-19, ko kitajske oblasti niso bile pripravljene na odprto sodelovanje pri razjasnjevanju vseh okoliščin. Takšne raziskave in dogodki namreč sodijo na področje, ki ga države pogosto zavijajo v tančico skrivnosti.
Kljub povedanemu Klemen Grošelj poudarja, da dogodek nikakor ni nujno povezan z biološkim orožjem: lahko je šlo za običajen raziskovalni program in nesrečen dogodek brez kakršne koli povezave z vojaškimi nameni. Toda zaradi zgodovinskih izkušenj in narave institucije, ki se ukvarja z občutljivim področjem raziskovanja, drugih možnosti ni mogoče povsem izključiti. Za Rusijo je (očitno) zgodba končana in oblasti so sporočile, da so razmere pod nadzorom, vendar, kot rečeno, njihovih zagotovil ni mogoče neodvisno preveriti.
Globoko usidrana kultura prikrivanja
Kot poučen primer prikrivanja nevarnih dogodkov Grošelj izpostavi černobilsko katastrofo. Tudi danes velja, da dokler razmere ne zahtevajo skrajnih ukrepov ali javnega odziva, se informacije pogosto prikrivajo, pojasnila odlašajo, odgovornost pa prelaga. Šele ko dogajanja ni več mogoče zadržati za zaprtimi vrati, so oblasti prisiljene ukrepati tudi navzven. Ali drugače: kultura skrivnostnosti in prikrivanja, ki se je oblikovala v sovjetskem času, se v Rusiji »na žalost ni spremenila«.
Gre za globoko zakoreninjeno organizacijsko kulturo, v kateri ljudje v državnih institucijah – tako v znanosti kot v vojski, policiji in tako naprej – pogosto neradi posredujejo slabe novice nadrejenim, država pa nerada priznava lastne napake in ranljivosti. In prav v tem je bistvo: kultura prikrivanja, tajnosti in zaupnosti je v teh ustanovah tako globoko zakoreninjena, da jo sprejemajo tudi ljudje, ki v njih delajo. Postala je del njihovega institucionalnega »genoma«, od katerega je težko odstopiti. Le redki posamezniki so se temu uprli, med njimi Klemen Grošelj spomni na sovjetskega fizika Andreja Saharova, enega od očetov sovjetske vodikove bombe, ki je pozneje postal disident in oporečnik ter začel javno opozarjati na stvari, o katerih je sistem molčal.
Vse to seveda ne dokazuje, da ruske oblasti v primeru Irkutska kar koli prikrivajo, pomagajo pa razumeti »živčnost« Svetovne zdravstvene organizacije in mednarodne skupnosti ob skopih in tudi nasprotujočih si informacij, ki curljajo iz države.
»Zlom je trd pristanek«
Ali je bila smrt 28-letnice v Irkutsku posledica običajne okužbe, laboratorijske nesreče ali česa drugega? Odgovore bo morda prinesel čas. Za zdaj so prebivalci Šelehova in Irkutska ostali brez prepričljivih uradnih pojasnil. Kot so v teh dneh povedali nekateri domačini tujim novinarjem, so takšne molčečnosti že vajeni. Navsezadnje veliko možnosti, da bi izvedeli kaj več, niti nimajo …
Stanje duha morda najbolj barvito povzema zapis prebivalca Irkutska, ki ga je v poročanju o dogajanju po smrti Darje Šipilove navedel CNN. S ščepcem črnega humorja je na družbenem omrežju telegram opisal, kako povprečni Rusi razumejo uradna pojasnila oblasti ob neprijetnih dogodkih. »Eksplozija je pok. Recesija je negativna rast. Zlom je trd pristanek. Požar je dim. Umik je gesta dobre volje,« je komentiral. »Kuga je pljučnica neznanega izvora … Kdor stakne to pljučnico neznanega izvora, naj se zavije v rjuho in se odplazi na pokopališče. Vendar naj to stori počasi, saj je najpomembnejše, da ne povzroča težav oblastem.«
