Slovenci smo narod kavopivcev; skodelica dišeče kave zjutraj ali klepet ob njej popoldne sta za mnoge nepogrešljiv obred. A ta obred je postal v zadnjem času precejšen finančni zalogaj. V zadnjih letih so se cene kakava in kave vztrajno dvigale. Posledice so čutili pivci kave – tako v lokalih kot v trgovinah je bila kava dražja. Bralci se na nas pogosto obračate z vprašanjem, kje se skriva razlog za te visoke cene, še zlasti ker novice iz sveta kažejo popolnoma drugačno sliko. Februarja se je zgodil velik obrat, saj so cene kave na svetovnih borzah padle. Znižala se je tudi cene kave vrste arabica, in sicer za 12,3 odstotka, kažejo podatki Svetovne banke. Eden od glavnih razlogov za nižjo ceno kave je napoved zelo dobre letine kave v Braziliji, ki naj bi v sezoni 2025/26 dosegla rekordnih približno 66 milijonov vreč.
Zakaj torej teh znižanj ne vidimo na računih, ki jih plačujemo pri nas? Zaradi zaslužkarstva?
Če želite razumeti, zakaj vaš espresso ali kapučino ni cenejši za 12 odstotkov, kolikor je padla cena arabice, morate pogledati širšo sliko domačega gospodarstva. Skok v Slovenijo razkrije drugačno realnost od tiste na brazilskih plantažah.
Februarja se je pri nas rast cen življenjskih potrebščin na letni ravni nekoliko pospešila in dosegla 2,9 odstotka. Pri tej rasti ni šlo le za manjše premike; nekateri stroški so dobesedno poleteli v nebo. Izstopala je rast cen v skupini stanovanje, voda, električna energija, plin in drugo gorivo (za desetino), ki je izvirala iz porasta cen električne energije za dve petini. To je posledica učinka lanskih »umetno« nizkih cen, saj je vlada februarja lani zadnji mesec regulirala cene. Prav tako se je nadaljevala izrazita rast cen lesnega goriva za tretjino, poudarjajo pri Gospodarski zbornici Slovenije na podlagi podatkov Statističnega urada RS.
Glavni ekonomist in vodja analitske službe pri GZS Bojan Ivanc ob tem pojasnjuje pomembno podrobnost glede vpliva energentov na samo proizvodnjo kave. V pražarnah kave uporabljajo kot energent praviloma zemeljski plin, najnovejše pa električno energijo. Prav tako dodaja, da arabica ni najpogosteje uporabljena pri proizvodnji kave, temveč vrsta robusta.
Koliko dejansko stane kavno zrno?
Ko potrošniki razmišljamo o ceni kave, pogosto enačimo ceno surovine s ceno končnega izdelka. Vendar je zrno le drobec tistega, kar na koncu plačamo. Odvisno je, ali se pogovarjamo o kavi v lokalu ali o kavi v vrečki v maloprodaji.
Razlike so namreč osupljive. V prvem primeru je delež cene kavnih zrn od 7 do 10 odstotkov cene kave, v drugem primeru pa je odvisno, ali govorimo o kavi, ki je proizvedena pod blagovno znamko trgovca ali priznanega proizvajalca. V primeru trgovske blagovne znamke je delež kavnih zrn okoli 25 do 35 odstotkov končne cene. V primeru priznane blagovne znamke pa je ta delež med 35 in 60 odstotki, odvisno od mešanice zrn, njihovega porekla in kakovosti pražarne.
To pomeni, da je v vaši skodelici kave v priljubljeni kavarni strošek same kave izjemno majhen. Bojan Ivanc poudarja, da so v lokalih ključne cene odvisne od stroškov dela (plačilo baristi, natakarju) in najemnine. In tu tiči glavni razlog za visoke cene: kava v lokalih se ne bo pocenila, ker potrošniki cenijo lokacijo, prav tako se plače zaposlenih hitro povečujejo, tudi zaradi učinka dviga minimalne plače in uvedbe zimskega regresa, utemeljujejo pri GZS.
Zakaj trgovci ne znižajo cen takoj?
Če lahko razumemo, da storitev v gostinstvu stane, se marsikdo vpraša, zakaj niso cenejše vsaj kave v vrečkah, ki jih kupujemo v trgovini. Iz Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) odgovarjajo, da so borzne cene surovin, kamor sodita tudi kava in kakav, v zadnjih letih zelo dinamične in občutljive za različne globalne dejavnike, kot so na primer tudi vremenske razmere v državah pridelovalkah.
A na polico ne pride gola surovina. Poleg teh vplivov na cene kave in kakava vplivajo še stroški proizvodnje, stroški energije, transporta, stroški embalaže in stroški delovne sile. Trgovci se morajo takšnim tržnim razmeram na globalnem trgu prilagajati, kar pomeni, da temu sledijo tudi pri pogajanjih z dobavitelji, predvsem pa so zavezani, da potrošnikom pri posameznih, torej tudi pri borznih izdelkih, zagotavljajo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno.
Na očitke, da se podražitve hitro poznajo, pocenitve pa ne, na TZS pojasnjujejo: »Drži, da v zadnjem obdobju upadajo borzne cene kave in kakava, vendar se te spremembe borznih cen tako navzgor kot tudi navzdol zaradi specifičnosti trgovanja z borznim blagom in sistemom vnaprejšnjega načrtovanja količin za neko daljše obdobje na trgovskih policah ne morejo odraziti takoj, ampak se odrazijo z določenim časovnim zamikom,« poudarjajo trgovci, Bojan Ivanc iz GZS pa se s tem strinja in dodaja, da je ta pojav globalen: »Tako velja za ves svet in Slovenije tu ni posebnost.«
Bo država posegla vmes?
Mnogi potrošniki se ob takšnih cenovnih neskladjih obrnejo na državo z upanjem na regulacijo. Vendar pa na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport pojasnjujejo, da neposredno vmešavanje v cene na trgu ni mogoče oziroma ni predvideno za takšne primere.
Zakon o kontroli cen ne določa konkretnih cen hrane, ampak okvir, v katerem lahko država uvede nadzor, omejitve ali regulacijo. Udeleženci na trgu cene oblikujejo svobodno, na podlagi ponudbe, povpraševanja in drugih konkurenčnih dejavnikov. Državni organi smejo uporabljati le z zakonom določene ukrepe kontrole cen in le zaradi razlogov, ki so določeni z zakonom, in sicer morajo biti ukrepi nujni glede na razlog ukrepa, v najmanjši meri omejujejo konkurenco in so najbližji normalnim tržnim razmeram ter najhitreje pripeljejo do odprave razlogov za ukrepe kontrole cen.
Prav tako varstvo potrošnikov ne vključuje določanja cen. Zakon o varstvu potrošnikov ne omogoča ukrepov neposrednega poseganja v oblikovanje cen, temveč določa le, kako morajo biti cene predstavljene pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja potrošnikom. Na ministrstvu ukrepov neposrednega poseganja v oblikovanje cen torej ne pripravljajo zaradi prej omenjenega svobodnega oblikovanja cen na trgu.
Na ministrstvu še dodajajo, da se cene na trgu oblikujejo kot rezultat razmerja med stroški podjetij, povpraševanjem potrošnikov in stopnjo konkurence med ponudniki. Če je konkurenca močna in imajo potrošniki več alternativ, so podjetja praviloma prisiljena spremembe stroškov (tako zvišanja kot znižanja) vsaj deloma prenesti v končne cene, sicer tvegajo izgubo kupcev. Nasprotno pa se lahko na manj konkurenčnih trgih prilagajanje cen dogaja počasneje. Cenovne odločitve so tako pristojnost podjetij, konkurenca na trgu pa predstavlja glavni mehanizem za oblikovanje pravičnih maloprodajnih cen.
Čeprav kava v vaši najljubši kavarni očitno še ne bo cenejša, pa za tiste, ki si napitke in prigrizke radi pripravljate doma, vseeno obstaja nekaj optimizma.
Žarek upanja za domače kuhinje
Bojan Ivanc opaža pozitivne premike na trgovskih policah: »Cene mlete kave so se že začele zniževati.« Pogovor sklene z nekoliko bolj spodbudno napovedjo za potrošnike: »Glede na majhen pomen surovin v končni ceni predelane hrane pričakujem pocenitev čokolade, kar se že dogaja, in mlete kave.«
Kljub globalnim padcem borznih cen se moramo slovenski potrošniki zavedati, da surovina predstavlja le majhen del tistega, kar plačamo na blagajni. Plače zaposlenih, višji računi za elektriko in najemnine terjajo svoj davek. Dokler bodo ti lokalni stroški rasli, bodo nižje borzne cene komajda ublažile končni znesek na vašem računu.
