Vrhunski šport vsakodnevno poskrbi za zgodbe, ki se po odmevnosti lahko kosajo s tistimi dogodki po svetu, ki so za naše življenje dejansko precej pomembnejši. A najodmevnejša med najodmevnejšimi v prvi četrtini leta je bila tista, v kateri je osrednjo vlogo odigral Slovenec – Luka Dončić. Njegov šokanten prestop iz Dallasa v LA Lakers je namreč zamajal temelje košarkarske lige NBA in je odmeval po vsem svetu, predvsem v ZDA tudi precej širše, zunaj športnih sfer. Liga NBA je pač tekmovanje, ki ima ogromen doseg, ne nazadnje v njej igra kar 19 od lani 50 najbolje plačanih športnikov na svetu sploh. Mimogrede, samo za občutek: enako število največjih športnih bogatašev med petdeseterico nato premoreta naslednja dva športa skupaj, ameriški nogomet (11) in nogomet (8).
Okoli prestopa oziroma tega, zakaj je do njega prišlo, se je seveda kaj hitro začelo razvijati cel kup različnih teorij, tudi takšnih, ki segajo globoko na polje tistih, ki jim pravimo teorije zarote. Ena od njih je razlagala, da je Dončić zaradi ne najbolj športnega načina življenja vse pogosteje poškodovan, kar bi se lahko v prihodnjih letih še stopnjevalo, zato ga je Dallas odslovil. Ali je na vsem skupaj kaj resnice, ne vemo, a čeprav je še mlad, bo moral Luka, če želi iti po poti svojega vzornika LeBrona Jamesa in še katerega od vrhunskih veteranov ter imeti dolgo kariero, veliko časa, denarja in volje vlagati tudi v pravilno in zelo striktno prehrano, pripravo, regeneracijo … Vrhunskega športnika, ki tega ne bi počel in je na najvišji ravni še globoko v svojem četrtem desetletju življenja, vsaj v najbolj priljubljenih panogah namreč ne bomo našli.
Napredek na vseh področjih
Prav takšnih športnikov pa je v zadnjem času vse več, za kar ponujamo dokaz v sosednjem članku, medtem ko je po drugi strani predvsem v ekipnih športih tudi vse več mlajših, ki precej hitro dobijo priložnost za dokazovanje. Pri tem pridemo do zanimivih rezultatov. Raziskava Centra odličnosti za raziskave staranja prebivalstva (Centre of Excellence in Population Ageing Research, CEPAR) se je denimo pred časom osredotočila na olimpijske igre in ugotovila, če povsem poenostavimo, da je med igrami v Barceloni leta 1992 in Tokiu 2021 povprečna starost športnic s 24 let zrasla na 26 in športnikov s 25 let na 27, v istem časovnem obdobju pa se je denimo povprečna starost najboljših stotih teniških igralcev dvignila za štiri leta, s 24 let na 28 pri moških in z 22 let na 26 pri ženskah. Drugače je medtem v nogometu – od prve sezone lige prvakov (1992) do leta 2018 se je povprečna starost nogometašev dvignila s 24,9 leta na 26,5, odtlej pa je do letošnje sezone znova padla na 25,1 leta. Morda najbolj pravilna ugotovitev bi tako bila, da je dandanes bolj kot kadar koli prej mogoča resnično dolga bogata kariera vrhunskih športnikov – ti jo lahko namreč precej zgodaj začnejo, hkrati pa jo lahko zelo dolgo tudi vlečejo.
To je ob našem povpraševanju poudaril tudi Janez Vodičar, predstojnik Inštituta za šport na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ter razložil, zakaj je tako. »Sprememba življenjskega sloga in naprednih tehnologij, ki omogočajo redno spremljanje pripravljenosti športnika, so zagotovo vzrok, da so tisti starejši športniki, ki so bili uspešni tudi v mlajših kategorijah, sposobni podaljševati svoje psihofizično pripravljenost na visoki ravni. Šport je postal znanstvena veda, čeprav se prepleta z medicino, zdravjem, psihologijo, učenjem in drugimi vedami, ki neposredno vplivajo na razvoj športnega rezultata. Izjemen napredek je bil storjen na področju prehrane in predvsem hidracije. V procesu treningov so se začeli upoštevati tudi počitki, regeneracija, vse bolj pa se je začel uveljavljati sistem 24-urnega spremljanja športnika. Razvila se je športna psihologija, z avtogeno in mentalno pripravo pa športniki s starostjo tudi v tem smislu napredujejo. Na drugi strani imamo tudi izjemne primere velikih uspehov mladih športnikov in tudi tu je športna znanost s prepoznavanjem storila velik korak naprej in izkorišča vse sposobnosti posameznega športnika v korist doseganja rezultata,« je bil izčrpen Vodičar in dodal, da je šport postal velika industrija, ki jo lahko primerjamo z drugimi tehnološkimi industrijami, te pa neposredno podpirajo šport: »Pred leti nismo mogli govoriti o milijonskih pogodbah v določenih športih, v katerih so danes že prisotne.«
En fizioterapevt opravil vse
Pa smo torej spet pri denarju, ki ga je v zanimivem kontekstu omenil tudi naš drugi sogovornik. Jure Zdovc je v vrhunsko raven športa vpet domala že štiri desetletja, najprej kot aktivni košarkar in nato kot trener. Med prvim kratkim klicem, ko smo mu razložili, o čem bo tekla beseda, in drugim daljšim sta minila dva dneva, očitno pa smo mu z vsem skupaj dali misliti. »Kar precej sem razmišljal o vsem skupaj in vidiku, o katerem se ne govori toliko, sam pa mislim, da igra pomembno vlogo ta, ki je povezan z denarjem,« je dejal. »Zaslužki v vrhunskem športu so marsikaj spremenili. Ko sem sam začenjal kariero, je marsikdo razmišljal o študiju, o tem, s čim se bo preživljal, saj zaslužki niso bili tako visoki in se je moral marsikdo že kmalu odločiti, kaj se bolj splača – igrati košarko ali hoditi v službo. Govorim laično, a mislim, da je to eden od vidikov, ki se ne omenjajo toliko: šport je postal bolj profesionalen, igralci večinoma vedo, da bodo v času kariere lahko zaslužili dovolj, če bodo seveda na primerni ravni, zato več vlagajo vase. Ne nazadnje to potrjuje tudi dejstvo, da smo v ligi NBA, v kateri se je dobro služilo, vedno lahko našli košarkarje, ki so igrali še v precej visoki starosti.«
Zdovc nam je tudi na povsem konkretnih primerih razložil, kako je bilo vse skupaj videti včasih in kako je danes. Včasih je bil denimo velik poudarek zgolj na delu s težkimi utežmi, kar je prineslo veliko poškodb, danes je več dela z elastikami, vključujeta se tudi pilates in joga. Včasih so šli igralci veliko hitreje »prek poškodbe« in so jih pogosto celo skrivali, da ne bi izpadli iz ekipe in morda bili prikrajšani za plačilo, danes ob vsaki najmanjši bolečini za njih skrbi cela ekipa ljudi. Nekoč so mislili, da je čudežna pijača cedevita, danes je odmerjen vsak obrok in vsak igralec dobi svojo pijačo z vsem, kar potrebuje. Včasih so imeli enega fizioterapevta za vso ekipo, danes so poleg tega v vrhunskih klubih igralcem na voljo bazeni, savne, hladilne komore … Morda najbolj slikovito pa vse skupaj opiše naslednja Zdovčeva zgodba: »Včasih je bilo povsem normalno tudi, da so športniki kadili. Če se spomnim reprezentance Jugoslavije, smo v njej kadili vsi. To sicer ne pomeni, da smo bili vsi veliki kadilci, sam in še marsikdo je denimo kakšno cigareto prižgal predvsem ob kavi ali zvečer ob pijači, kot ritual, povsem pa sem nehal pri 24 letih, a kadilo se je povsod – v dvorani, na avtobusu … Pozneje je bilo tega bistveno manj, zdaj pa tega sploh ne vidim več. Odkar sem trener, pred menoj niti enkrat nihče od igralcev ni prižgal cigarete.«
In prihodnost? Zaradi vsega omenjenega se pričakuje, da bo starejših vrhunskih športnikov čedalje več, pri čemer pa Janez Vodičar pravi, da umetna inteligenca morda ne bo igrala tako velike vloge kot na kakšnem drugem področju. »Znanost je nosilka sprememb, ki potrjujejo nova dognanja v športu. Brez znanosti šport ne more napredovati, še manj pa potrditi vzroke za spremembe. V športni znanosti bo umetna inteligenca odličen pripomoček, vendar bo še vedno pomembno prepoznati veliko drugih dejavnikov, ki vplivajo na posameznika in jih ni mogoče rešiti z naborom, ki nam ga ponuja umetna inteligenca. Posameznik ima določene specifike, ki niso lastne samo njemu, temveč tudi okolju, v katerem je, tega pa umetna inteligenca še ne prepozna in ne vem, ali bo kdaj lahko,« je še dodal.
