»Pri mladem človeku je tek lahko dokazovanje – sebi, drugim, uri, rezultatu. Pri starejšem tekaču lahko postane nekaj drugega. Seveda še vedno lahko tekmuje in si želi dobrega rezultata, vendar se v ozadju pojavi nekaj veliko bolj pomembnega: hvaležnost, da lahko sploh še teče. Zreli tekači nam pravzaprav kažejo, da ni treba čakati na popolne pogoje, da bi živeli. Telo se spreminja, čas teče, sposobnosti se spreminjajo. Toda življenje se dogaja zdaj in v danem trenutku lahko marsikaj naredimo, doživimo,« pravi antropologinja in tekaška trenerka mag. Jasmina Kozina Praprotnik. Zanjo je njihovo sporočilo zelo preprosto: človek ni končan takrat, ko neha biti mlad.
Sogovornica to zagotovo ve iz prve roke, saj je strastna ljubiteljica in trenerka teka, pri svojem knjižnem ustvarjanju pa poskuša odkriti skrivnosti dolgoživega vitalizma, ki ga je srečala pri nekaterih tekačicah. O dveh je napisala tudi knjigi.
Prva je bila nepozabna pokojna Helena Žigon, ki ji je posvetila knjigo Bela dama in ki je pri neverjetnih 88 letih odtekla svoj zadnji maraton, druga markantna dama slovenskega rekreativnega teka pa je Kazimira Lužnik, osrednja osebnost njene zadnje knjige z naslovom Kazimira, v kateri avtorica o radoživosti v jeseni življenja spregovori prvoosebno. Čeprav te izjemne gospe žal letos ne bo na startu ljubljanskega maratona, Kazimira še vedno teče maratone in pri svojih letih ne kaže prav nobenih znakov, da bi se mislila postarati ali da bi prenehati teči.
Rezultat je samo ena plast teka
»Ko sem Kazimiro začela zares spoznavati, sem ugotovila, da je njena največja posebnost pravzaprav precej preprosta: strašno rada je živa, in to na svoj živahen način. Zanima jo praktično vse: ljudje, glasba, narava, gibanje, tek, prihodnost. Zanima jo današnji dan in jutrišnji. Pri njej me je presenetilo tudi to, da njena vitalnost ni samo telesna. Kazimira ni človek, ki bi imel močno telo in bi zato lahko počel vse mogoče. Ima neko notranjo naravnanost, zaradi katere se vedno znova obrača proti življenju. In tek je pri njej postal eden od načinov, kako to počne. Začela je pri 46 letih, torej v času, ko bi marsikdo rekel, da je za začetek teka že prepozno. Ona pa je pravzaprav dokazala nasprotno. Njena skrivnost pa je tudi v tem, da se prav nič ne ukvarja s tem, česa zaradi svojih let ne bi smela ali zmogla. Zanima jo predvsem, kaj še lahko. In to naredi ogromno, največjo razliko.«
Njena zgodba se je od izida knjige leta 2019 zato tako lepo nadaljevala: pri 90 letih se je pripravljala na polmaraton, ki ga sicer potem, ker je tri dni pred tem zbolela za covidom, ni odtekla, pri 91 letih je nastopila na 10-kilometrskem teku na ljubljanskem maratonu, marca letos pa je pri 91 letih in pol osvojila tri balkanske naslove na atletskem prvenstvu v dvorani, tekla na Teku miru v Slovenj Gradcu, na maratonu v Radencih in še bi lahko naštevali. »Ne zato, da bi dokazala, da je še vedno mlada. Šla je kot 91-letna Kazimira. In prav zato je njen tek tako močan,« pravi avtorica, ki tekače spremlja že zelo dolgo in zato lahko z gotovostjo pove, da z leti tek postaja vse bolj stvar odnosa do življenja. »Rezultat je samo ena plast teka, poleg tega je še veliko drugih. Ko tečeš, čutiš svoje telo. Čutiš, kako dihaš, kako se premikajo noge, kako se spreminja počutje. Včasih je tek meditacija, včasih druženje, včasih tekmovanje, včasih pa preprosto način, da se domov vrneš malo bolj živ. Spet bolj ti.«
Vsak je lahko tekač
Kot dodaja Jasmina Kozina Praprotnik, je ljubljanski maraton v tridesetih letih naredil ogromno. Ne samo zato, ker je na ulice pripeljal tisoče tekačev, ampak ker je spremenil našo predstavo o tem, kdo je lahko tekač.
»Ko sem bila mlajša, je bil tekač v očeh mnogih skoraj sinonim za nekoga, ki trenira atletiko. Danes je tekač lahko otrok, študent, mama, dedek, začetnik, veteran ali človek, ki je začel teči pri petdesetih, šestdesetih. To je velika družbena sprememba. In starejši tekači so pri tem zelo pomembni. Ko na startu vidiš osemdesetletnika, se nekaj spremeni tudi v tvoji glavi. Nenadoma si precej težje rečeš: 'Jaz sem pa prestar.'« Starost seveda prinaša fizične omejitve. Padec moči, padec hitrosti, krhkost kosti; tega nima smisla olepševati. Ampak omejitev ni isto kot konec gibanja.
Na vprašanje, kaj bi rekla človeku, ki misli, da je za tek prestar, tekaška trenerka odgovarja: »Začni z 20 sekundami teka, minuto hoje, pa spet 20 sekund teka, nekajkrat. Naslednjič naj bo teka že za 25 sekund in tako naprej. Če nekdo pri šestdesetih prvič obuje tekaške copate, mu ni treba takoj postati tekač, ki brez počitka odteče pet kilometrov. Najprej naj gre na sprehode, ki jim dodaja ščepce teka. Nič junaškega ni v tem, da spregledamo, da smo desetletja ignorirali svoje telo. Napredovati je treba počasi. A vztrajno. Kazimira je zame dokaz, da ni nikoli prepozno začeti nekaj novega. Ona je začela teči pri 46 letih. In če bi ji takrat nekdo rekel, da je prepozna, bi danes imela popolnoma drugačno, verjetno precej manj zanimivo življenje. Zato ljudem ne bi rekla: 'Nikoli nisi prestar za maraton.' Rekla bi jim, da nikoli nisi prestar, da bi naredil naslednji korak. In z vztrajnostjo lahko pridemo zelo daleč, tudi do maratona. V resnici ni pomembno, kako hitro narediš ta korak, pomembno je, da ga.«
