V Cerkno so še pred dobrima dvema desetletjema trumoma prihajali turisti iz Nizozemske, hotel je cvetel, tamkajšnje smučišče je naštelo tudi po 140.000 smučarjev v sezoni. Danes se vse to zdi iluzija. Drži, bili so neki drugi časi in drugačni klimatski ter gospodarski pogoji, a lepote Cerknega ostajajo enake. Na obronkih Šebreljske planote so pred tridesetimi leti našli neandertalčevo piščal, najstarejše glasbilo na svetu. V soteski Pasice so med drugo svetovno vojno postavili partizansko bolnico Franja, ki je z znakom evropske dediščine ena največjih pričevalk humanosti med vojno. Sredi Cerknega so že pred več desetletji odkrili termalno vodo. Turizem bi torej moral cveteti.
A žal ni tako. Marsikateri domačin se te dni priduša, da je Cerkno postalo mesto duhov, da manjka povezovanja in da znajo akterji cerkljanskega turizma bolj kot rešitve iskati ovire. Smučišče stiskajo vse bolj mile zime, bolnišnica Franja je že od poplav leta 2023 podrtija, zaprta hotel in bazen čakata na dolgo napovedano prenovo. Pred osmimi leti, ko je večino turistične infrastrukture v občini kupil v branži prekaljeni poslovnež Marjan Batagelj, so domačini upali na preporod. Ta se (še) ni zgodil. Lani je Cerkno obiskalo slabih 9000 turistov ali polovico manj kot v predkoronskem letu 2019. Približno tretjina gostov je bila osnovnošolskih otrok, ki na Cerkljansko prihajajo v šolo v naravi. Je za takšno sliko cerkljanskega turizma kriv splet naključij ali pomanjkanje vizije?
Upokojeni podjetnik Franc Jezeršek meni, da gre za slednje. Spominja se vizionarja Rafaela Mavrija, ki je leta 1984 gradil smučišče, še prej hotel, a je bil očitno poslednja cerkljanska gonilna sila. »Zadnjih 30 let stopicamo na mestu,« je prepričan Jezeršek. Upanje, da se bo obrnilo na bolje, se je okrepilo pred šestimi leti, ko so občino prevzeli mladi. »Pa smo se ušteli, nič se ni spremenilo. Podjetniki odhajajo iz občine in to očitno nikogar na občini ne skrbi. Morala v kraju je padla, splošno vzdušje je slabo. Cerkno ima neomejene možnosti razvoja, a to ni naloga in služba za osem ur. Pogrešam jasne načrte občine, občinski svetniki pa naj se tudi zamislijo nad svojimi odločitvami,« je kritičen. »Cerkljani smo od nekdaj sloveli kot delovni ljudje, kot ljudje, ki se sami znajdemo. Zdaj pa tega očitno ne znamo več,« se zamisli. Skrbi ga za mlade in da bi naposled propadlo še podjetje Eta, zadnjih šest desetletij sinonim in glavni kruh Cerknega.
Zaprta hotel in Franja zdesetkala obisk
»Drži, številke so padle, turizem v Cerknem se zadnja leta sooča z izzivi, a ti kljub vsemu niso zamajali stabilnosti destinacije,« direktor Zavoda za turizem Cerkno Gregor Novakovič trdi, da je cerkljanski turizem veliko bolj odporen, kot se zdi. Podaljšuje se čas bivanja turistov, ti ostajajo dlje kot na povprečni slovenski destinaciji, delež tujih gostov se dviga, odkrili so jih turisti iz Nemčije … Glavna razloga za upad sta, poudarja sogovornik, vse bolj zelene zime ter zaprtje Hotela Cerkno, ki je bil s 180 ležišči ključni ponudnik prenočitvene in gostinske ponudbe v kraju. »In tega ne moreš nadoknaditi čez noč,« doda župan Cerknega Gašper Uršič. »Če bi hoteli nadomestiti izpad hotelskih gostov, bi morali na Cerkljanskem zgraditi kar lepo število apartmajev. Poletne sezone na Cerkljanskem absolutno niso slabe, tudi zadnja ne, razvijata se pohodništvo in kolesarstvo. Čez poletno sezono so apartmaji po podeželju polno zasedeni,« trdi župan, ki razmer na področju turizma ne vidi tako črno kot nekateri občani. Ne skrbi ga, da bi številke padale še naprej, saj verjame v zasebno turistično pobudo.
Na domačiji Pri Flandru v Zakojci so prvi na Cerkljanskem odprli turistično kmetijo in se še kako zavedajo, da smo turizem ljudje, domačini pa tisti, ki naredijo vzdušje. Te dni pripravljajo in zračijo sobe, saj se z veliko nočjo tudi na njihovi kmetiji začenja turistična sezona. Katarina Sedej pritrjuje, da imajo od pomladi do jeseni sobe polne, tudi za letošnjo sezono dobro kaže, pogrešajo pa dnevne goste, ki so poprej bivali v hotelu, krožili po Cerkljanskem, obiskovali Franjo … »Trudimo se po najboljših močeh, imamo prijetne goste, res pa veliko truda vlagamo v to, da se pri nas počutijo kot doma in da jim razložimo, kako priti do nas, saj smo na samem obrobju cerkljanske občine. Tudi Zavod za turizem Cerkno se trudi po svojih močeh, v tem trenutku pa mogoče vseeno pogrešamo jasen odgovor, kako bo s hotelom in kdaj se bo začel prenavljati, kaj se dogaja. Ker nimamo informacij, tudi širše v skupnosti prihaja do nezadovoljstva. Človek lažje počaka, če ve, zakaj se čaka,« sklene.
Tujci ne prihajajo zaradi Cerkljanskega
Na domačiji na Čendavš v Novakih zadnjih deset let turistom ponujajo dva apartmaja. Maruša Lipušček pritrjuje, da cerkljanski turizem trenutno vzdržujejo mali ponudniki po okoliških vaseh, ki se vsak po svojih močeh trudijo privabiti in obdržati turiste. Zavod za turizem in občina, pravi, imata bolj malo zaslug pri tem. Nad zasedenostjo se ne pritožuje, zimski del leta je sicer odvisen od razmer na smučišču, čez poletje pa je njihova domačija polna. Večinoma jih obiščejo tujci, a kot pravi, ne zaradi Cerkljanskega. »Pridejo z izdelanim planom, kaj vse si želijo ogledati, na njem pa največkrat naših znamenitosti ni, o njih pravzaprav vedo le malo. K nam pridejo zaradi dobre izhodiščne točke za raziskovanje zahodnega in osrednjega dela Slovenije ter zaradi cen nastanitev, ki so občutno nižje kot v dolini Soče ali na Gorenjskem. Nenazadnje je pri nas lažje dobiti prost apartma kot na prej omenjenih lokacijah. Cerknega in okolice ponavadi ne poznajo, nekaterim je znana bolnica Franja, ostale znamenitosti jim ponavadi predstavimo mi,« pripoveduje. Po desetletju ukvarjanja s turizmom si želi aktivnejše vloge cerkljanskega zavoda za turizem, za začetek denimo tudi ob vikendih odprto turistično pisarno, bolj odločne načrte občine in vsaj informacijo, kaj s cerkljanskim turizmom načrtuje Marjan Batagelj, lastnik večine turistične infrastrukture v občini. »Cerkljansko ima res veliko priložnosti, ne želimo si množičnega turizma, želimo pa si, da bi se iz naših krajev širile pozitivne zgodbe in novice, saj je to največji magnet za turiste,« razmišlja sogovornica.
Na vprašanje, koliko sredstev namenijo za promocijo Cerkljanskega, Novakovič postreže s skromnim letnim proračunom 15.000 evrov. Od tega tri četrtine namenjajo oglaševanju na tujih trgih. »Tudi mi bi si želeli vlagati več, vendar smo omejeni s proračunom. Se pa ta zadnja leta povečuje, kar gre v prvi vrsti pripisati občini Cerkno z županom Gašperjem Uršičem na čelu, ki se zaveda pomembnosti stabilnega financiranja javnega zavoda,« izpostavlja direktor cerkljanskega zavoda za turizem.
Upi v Batagelja
Kot že večkrat omenjeno, je kar nekaj upov v Cerkno pred sedmimi leti prinesel Marjan Batagelj, ki je z delnicami Certe kupil tudi hotel, smučišče in dobil koncesijo za termalno vodo. Takrat se je zdelo, da se bo Cerkljansko končno odlepilo z dna. Danes je jasno, da tisto še ni bilo dno. Hotel je zaprt, njegova obnova se je že precej zamaknila, zaprt je tudi bazen. Se torej sodelovanje s postojnskim podjetnikom ohlaja? Župan Gašper Uršič pravi, da ne, da se z Marjanom Batageljem slišita in pogovarjata ter da zadreg na strani občine pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za obnovo hotela ni več.
Marjan Batagelj ne skriva, da je v Cerkno prišel z več optimizma in drugačnimi terminskimi načrti. Ko se je lotil dokumentacije za prenovo hotela, se je izkazalo, da Cerkno nima hotela, temveč samski dom. Tako je bilo namreč zanj pred desetletji pridobljeno gradbeno dovoljenje. Ko se je lotil restavracije, se je izkazalo, da je črna gradnja. Ko se je odločil, da ob hotelu uredi tudi stanovanja, se je izkazalo, da jih občinski prostorski načrti ne dopuščajo. Nekoliko utrujen od pridobivanja dokumentacije, ki bo šele osnova za pridobitev gradbenega dovoljenja, vseeno zagotavlja, da poti nazaj ni več. »V ta projekt je bilo vloženega že toliko truda, sredstev, znanja in izkušenj, da ga ne moremo več ustaviti,« nam je zatrdil.
Razume ljudi, da težko čakajo na informacije, zanika pa, da bi jih pustili čakati kar tako. »V tej nesrečni situaciji moramo sami najprej razmisliti in urediti stvari,« pojasni. So mu torej Cerkljani nadeli preveliko breme? Ne preveliko, pravi, a breme zaradi odgovornosti do okolja vseeno nosi. Poudarja pa, da se turizem ne bi smel naslanjati samo na enega velikega ponudnika, temveč graditi na razvoju destinacije za vse – male in velike turistične igralce, tudi če hotela nikoli več ne bi bilo. Če se ne znajde še pred kakšno oviro, odprtje prenovljenega hotela napove za zimo 2026/2027.
Franja na plečih občine
Druga velika skrb občine je partizanska bolnica Franja. Zaprta, razsuta in tako nedotaknjena je že vse julija 2023, ko jo je prizadela ujma. Da je zaprta, občutijo tudi v sosednji Idriji. »Skupaj s Franjo si je veliko ljudi ogledalo tudi grad Gewerkenegg in Antonijev rov v Idriji. Ta multiplikativni učinek Franje je bil zagotovo velik. Da je ni, občutijo tudi sobodajalci, ki imajo zaradi tega manjši obisk,« pojasnjuje Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija.
Župan Cerknega Gašper Uršič je upal, da bo obnovo in lastništvo Franje prevzela država, a se na koncu zaradi pravnih zapletov ni izšlo. Država jo je pustila občini, skupaj z vložkom za obnovo. Ob dvomih, ali bo občina zmogla izpeljati obnovo, Uršič prizna, da bi bilo lažje, če vse to ne bi šlo čez pleča majhne lokalne skupnosti. Opogumlja ga finančna pomoč države in to, da bo urejanje zaledja in vodotoka prek koncesije prevzela družba Hidrotehnik. Še vedno pa upa, da bi država prevzela financiranje gradnje sprejemnega centra za obiskovalce pred sotesko. Ponovno odprtje bi lahko dočakali najprej konec leta 2026, dotlej svetle točke turizma vidi v kolesarstvu, pohodništvu in neandertalčevi piščali, ki ji letos, 30 let pod odkritju, namenjajo veliko pozornosti.
Na očitke, da je občina brez vizije in smelih odločitev, odgovarja, da ima občina sprejeto veljavno strategijo razvoja, usklajeno tako z občani, turizmom kot gospodarstvom. »Naš proračun je bil pred dvema letoma 8 milijonov evrov, lani 12, letos 22, kar kaže, da smo proaktivno usmerjeni. Žal pa se lahko tudi strinjam s kakšnim komentarjem, da gre prepočasi, a birokracija gre, žal, vedno počasi,« sklene.
