Srečali smo se v središču Ljubljane, povsem nasproti tržnice. V stari meščanski hiši, ki ji tudi poletna vročina ni prišla do živega. Vsaj še ne. V prostoru, ki je opremljen in sestavljen iz ostankov predstav, smo sedeli vsak na svoji strani mize in kramljali. Sogovorniki so bili naravnost imenitni. Na levi Bojan Kapelj, častni član, ki je imel več kot tisoč odigranih predstav že leta 1974, nasproti njegova žena, prav tako častna članica, Breda Kapelj, ki je v gledališču od leta 1968, na desni pa steber gledališča Peter Teichmeister z več kot petdeset let delovanja ter sodobna predstavnica gledališča, Saša Strnad, ki je z gledališčem aktivneje povezana od leta 2010. Pogovor je sledil številnim vzponom, tudi padcem gledališča in navsezadnje neumornemu boju za umetnost.
Tako kot imajo posebno igralsko karizmo vsi naši sogovorniki, kar se vidi skozi njihov govor, celo v načinu sedenja, obvladovanju prostora in besed, ima odrsko prisotnost z osebno noto sam prostor. Tukaj se vidi, da je doma teater, ljubiteljski teater.
Šentjakobsko gledališče namreč ni zgolj kulturna institucija. Je na nekak način spomenik strasti, predanosti, potrpljenju, odgovornosti, odrekanju in neverjetni moči skupnosti ljudi, ki jih povezuje oder. Njegovo zgodovino, neprekinjenih 105 let, danes ohranjajo in pripovedujejo tisti, ki so na njegovih deskah pustili svojo mladost, znoj in včasih tudi zdravje. Zgodba, ki jo skozi osebne spomine razkrivajo naši sogovorniki.
»Sto pet let delovanja nismo preživeli zaradi idealnih pogojev, ampak zaradi ljudi, zaradi tistih, ki so na teh deskah pustili del sebe, in tistih, ki danes skrbijo za to, da luč na odru ne ugasne. Teater niso samo igralci, stene ali tehnika, teater smo ljudje,« je uvodoma misel razvila Saša Strnad.
Predloga za roman
Zgodovina pa se ne začne z bleščečo premiero, temveč z zgodbo, ki bi lahko služila kot predloga za roman ali ljudsko pripovedko. Vse se je začelo po prvi svetovni vojni, ko je bila Ljubljana polna sirot in nezakonskih otrok. Prostor, v katerem se je kasneje kalila gledališka umetnost, je bil prvotno sirotišnica, ki je nastala iz precej tragičnega dogodka.
»Stavba, v kateri so delovali, je bila pred prvo svetovno vojno v lasti premožne grofice. Imela je razkošno palačo s služabniškim traktom, ki se je vil tik pod ljubljanski grad. Nekoč je v palačo prišel pekovski vajenec, prinesel kruh in nato čakal na plačilo. Ko pa je fant odšel, je grofica opazila, da je z mize izginil dragocen prstan. Takoj so obsodili vajenca in ga strogo kaznovali. Šele nekaj let kasneje, med obnovo hiše, so delavci za kipom Device Marije v niši na fasadi palače odkrili gnezdo srake, v njem pa izgubljeni prstan. Grofico je odkritje tako strlo in navdalo z občutkom krivde zaradi po krivici kaznovanega fanta, da je po svoji smrti palačo zapustila mestu z namenom, da v njej uredijo sirotišnico,« je pripovedoval Bojan Kapelj, bržkone človek, ki pozna največ zgodb iz gledališča in o njem, tudi zato, ker je mnoge doživel.
V zavetišču je bilo veliko dojenčkov, zato so se tam nenehno prale in sušile plenice, kar je pripeljalo do tega, da se je stavbe v ljudskem spominu prijel surov vzdevek: usrana šola. Kapelj, ki je odraščal v neposredni bližini na Gornjem trgu, se spominja, da je bil ta izraz v njegovem otroštvu še vedno prisoten. Vendar pa se je sčasoma administrativni Šentjakobski okraj, ki je bil kot nekakšna današnja občina, odločil, da sirotišnico preseli. Dvorano v prvem nadstropju so izpraznili in v prostore, prežete s solzami sirot, se je naselilo gledališče.
Gledališče je bilo formalno ustanovljeno 12. decembra 1920 v gostilni Lozar, na mestu, kjer danes stoji obok čez Karlovško cesto. Prva uradna uprizoritev pa se je zgodila 9. junija 1921 na novem Šentjakobskem odru. S tem dejanjem so razkošni palači spet vdahnili imenitnost.
Njegova bogata zgodovina postreže z zgodbami o neverjetnih zmagah in neobičajnih pripetljajih, ki so specifične za ritem ljubiteljskega teatra.
Nekatere predstave so bile monumentalne. Bojan in Breda Kapelj se spominjata gostovanja z dramo Celjski grofje na gradu Rajhenburg, za katero sta sama naslikala osupljivo 6 krat 10 metrov veliko platno s prizorom bitke iz 15. stoletja. Scenografijo sta mojstrsko prilagodila obstoječemu srednjeveškemu ambientu, da se je nekateri domačini še danes spominjajo.
Še bolj spektakularna je bila odrska postavitev uprizoritve Ta veseli dan ali Matiček se ženi na ljubljanskem gradu v režiji Mileta Koruna. V igralski zasedbi so bili med drugim tudi bodoči profesionalci, kot so Jurij Zrnec, Miha Golob in Dejan Spasić. Predstava se je odvijala na več prizoriščih hkrati – današnja Hribarjeva dvorana, Peterokotni stolp in grajsko dvorišče. Igralci, ki so predstavljali zbor dekličev in fantičev, so v vmesnem času skriti v temačnih grajskih prostorih mirno igrali tarok, se zabavali in uživali v neponovljivem prijateljskem vzdušju. Po predstavi so jih v lokalu ob vznožju gradu pričakali kolegi, kot so Sebastijan Cavazza, Matjaž Javšnik in Vito Rožej, kar kaže, da med amaterji in profesionalci ni tako ostrih meja, temveč predvsem vzajemno spoštovanje.
Tragični padci
Toda gledališče pozna tudi tragične padce, na katere ustvarjalci nimajo vpliva. Zgodila se je izjemna uprizoritev enega izmed Shakespearovih del Kakor vam drago v režiji Jurija Součka, ki je veljala za vizualni in igralski presežek, primerljiv z najboljšimi profesionalnimi gledališči. Izdelali so popolne kostume in zvočno kuliso zgolj z enim profesionalnim kitaristom. Toda predstava je po komaj desetih ponovitvah klavrno propadla in padla v nič, kot se je izrazil Bojan Kapelj, preprosto zato, ker je glavna igralka Manja Poljšak zanosila, alternativne igralke pa za tako zahtevno vlogo niso imeli. Na priznanem festivalu na Hvaru so nato morali nastopiti z drugo predstavo, ob čemer so organizatorji zmajevali z glavo, sprašujoč se, zakaj niso pripeljali svojega Shakespearovega mojstrskega dela.
Včasih pa je prekinitev predstave povzročila biologija. Legendarna je zgodba o suflerki, ki je med predstavo sedela v tako imenovani šepetalnici na rampi odra. Med enim izmed prizorov je začela panično mahati proti igralcem. Ko so igralci pritekli do nje in jo vprašali, kaj se je zgodilo, je v obupu priznala, da ima prebavne težave. Bilo je že prepozno, saj oder zanjo ni dopuščal izhoda pred koncem predstave. Takšni iskreni in nemara malce surovi trenutki potrjujejo, da je teater živ, nepredvidljiv in globoko človeški organizem.
Preživetje tega organizma skozi celotno stoletje je resnično fenomen. Leta 1932 se je gledališče preselilo v Mestni dom, z adaptacijo večnamenske klasicistične dvorane in nekaj funkcionalnih prostorov za potrebe gledališča.
Šentjakobčani se imajo od nekdaj za ponosno in zavedno slovensko društvo.
Tisto, kar je to gledališče ločilo od številnih drugih ljubiteljskih skupin, ki so ugasnile, je bila neizprosna profesionalnost. Tu ni bilo prostora za neresnost. Kdor ni prišel na vajo, je bil sankcioniran. Vaje so potekale vsak dan ob 16. in 19. uri, kar je pomenilo, da so vzporedno študirali in pripravljali vsaj dve predstavi naenkrat. Temelje strokovnosti je pred vojno postavil igralec in režiser Milan Skrbinšek, po vojni pa direktor Miran Petrovčič. Skrbinšek je z neverjetno drznostjo na oder postavil celoten opus Ivana Cankarja – podvig, ki si ga v stari Jugoslaviji ni upala izvesti niti nacionalna Drama.
Gledališče je delovalo kot dobro namazan stroj, se je izrazil Peter Teichmeister. Imeli so redno zaposlene mizarje za izdelavo scen, šivilje za kostume, profesionalnega računovodjo, blagajnika, direktorja in tajnico. Bogastvo njihovega fundusa je bilo legendarno. Že pred vojno so namreč bogati meščani v gledališče prinašali originalne frake, cilindre in razkošne ženske obleke izpred prve svetovne vojne. Vse to so skrbno hranili pod svilenim papirjem v ogromnih predalih in ohranjali visoko raven spoštovanja do materialne dediščine.
Dramatizacija romantike
Včasih so delali hitro, vendar izjemno natančno. Predstavo Hura soncu in dežju so na primer postavili v zgolj štirinajstih dneh neprekinjenih dopoldanskih vaj, medtem ko so druge predstave pilili po več mesecev.
Če sta Drama in Opera veljali za nosilca elitne meščanske kulture, je bilo Šentjakobsko gledališče nesporni kralj ljudske umetnosti. Njihov repertoar je od nekdaj slonel na delih slovenske dramatike in mnoge druge dramatizacije ter svetovne klasike od Shakespeara do Wilda, odličnih komedijah in zabavnih operetah, ki so privabljale množice. Bili so tako popularni, da so imeli obvezne predstave vsako sredo, soboto in celo dve predstavi vsako nedeljo.
Posebno pozornost so pritegnile dramatizacije slovenske romantike, zlasti Jurčičevih del, in škoda, da ni bila posneta izjemna priredba Desetega brata v režiji Viktorja Molke, ki bi jo lahko uvrstili v muzealni primer, kot Angleži hranijo svojo romantiko. Na pikico narejeno, na dih, na popolnoma izpiljen dialekt, se spominjajo v gledališču. »Ljudje so to noro radi hodili gledat,« se spominja Bojan Kapelj.
Šentjakobsko gledališče je nenehno gostovalo po Sloveniji, po Tržaškem in avstrijskem Koroškem, o njihovi popularnosti priča tudi današnji interes, saj realizirajo več kot 40 gostovanj na leto. Zahtevnost teh gostovanj je bila precejšnja, saj so s seboj vselej pripeljali scenografijo v enem ali celo dveh tovornjakih. Kulturni dogodek je bil za manjša mesta praznik. Ko so leta 1950 prišli v Sveti Gregor pri Ribnici, so vaščani težko pričakovali njihov avtobus in v znamenje dobrodošlice celo zvonili s cerkvenimi zvonovi.
Kar ohranja gledališče pri življenju, pa seveda niso samo lesene deske, temveč medčloveške vezi. Če ostanemo pri spominih Bojana Kaplja. Prvo srečanje z gledališčem je doživel, ko je bil star komaj sedem let. Fascinirali so ga plakati na ljubljanskih transformatorjih. Sam si je kupil vstopnico za stojišče in si ogledal Mario Stuart, kjer ga je popolnoma očaral prizor z bliskom, zeleno lučjo in likom divjega moža, pa tudi izvrstna igra legendarne Mihaele Šarić. Ko se je vrnil domov, je takoj izdelal lastno sceno in z lutkami podoživljal predstavo. Kasneje je v gledališče prinašal večerjo svojemu očetu, ki je izdeloval kulise.
Prepletene družine
Gledališče je prepletalo cele družine. Bojan je med študijem arhitekture spoznal Bredo in jo leta 1968, torej leto po njuni poroki in rojstvu sina, pripeljal na avdicijo, da bi lahko več časa preživela skupaj. Režiser Pogorelec je v njej takoj prepoznal izjemen talent in jo nemudoma posadil v igralski ansambel. Breda se je v gledališču hitro uveljavila in poleg igre dolga leta ustvarjala tudi kostumografije, o katerih je strastno pripovedovala.
Tudi druge družine so bile globoko vpete v ta svet. Družina Rutar, ki je stanovala v samem Mestnem domu, je redno »posojala« otroke za vse otroške vloge. V znameniti Rdeči hiši je stanovala družina Sadar, stari starši znanega igralca Jurija Zrneca, ki so prav tako redno igrali in pomagali pri računovodstvu in tehniki. Gledališče je bilo dobesedno način življenja, kjer so igralci, mizarji in šivilje postali ena velika razširjena družina.
Danes, več kot stoletje kasneje, je Šentjakobsko gledališče postavljeno pred popolnoma nove izzive. V svetu, ki pospešeno pozablja na neprofesionalno, a s srcem ustvarjeno umetnost, kot opozarja Saša Strnad, ne gre več le za predstave na sporedih, temveč za pereče vprašanje sodobnosti: ali bomo dopustili, da Slovenija izgubi svojo ljubiteljsko kulturo, ali pa bomo znali zaščititi to edinstvenost, ki jo imamo že toliko časa? Namreč, Šentjakobsko gledališče z neprekinjeno tradicijo ne predstavlja samo zgodovinskega spomina, temveč obstaja kot zadnji branik, osamljeni svetilnik in absoluten unikum v evropskem prostoru.
Gostovanja danes žal niso več to, kar so bila. Sodobne prenove kulturnih domov po Sloveniji služijo prej estetskim videzom kot potrebam odra. Namesto profesionalnih odrskih podov se polaga občutljiv parket ali laminat, premalo premišljeni vstopi onemogočajo vnos kompleksnejše scenografije, odsotnost zaodrskih prehodov z leve na desno stran pa igralcem odvzema osnovno dinamiko gibanja. Akustika dvoran je pogosto zanemarjena, barvna paleta zaves in sten pa vse pogosteje sledi trendom modernih salonov namesto funkcionalnim pravilom večnamenskih dvoran.
Danes se vse bolj zanašamo na umetno inteligenco, s čimer med mladino, denimo, ugaša sposobnost pristnega izražanja, samozavestnega nastopanja in celo osnovnega, toplega človeškega očesnega stika. Digitalni svet jih odmika od živih medosebnih stikov, zaradi česar se krepita strah pred javnim nastopanjem in zadrega ob neposrednem očesnem stiku. Prav zato Šentjakobsko gledališče ne samo vzgaja in razvija igralce, temveč ponuja varno zavetje, kjer prek gledališke obrti znova odkrivajo moč lastnega glasu, telesne govorice in pristnega človeškega stika.
Branik kondicije jezika
Tudi zato je poslanstvo gledališča morda še pomembnejše kot kadar koli prej. Ostaja branik kondicije slovenskega jezika, govora in kultiviranega nastopa. Kot opozarjajo v društvu, sta prav jezik in kultura tista, ki nas kot narod ločita od drugih.
Vse te preizkušnje, tudi finančne bitke, ki jih bijejo iz leta v leto, in neštete ure odrekanja se združijo v vprašanje: zakaj danes 87 aktivnih članov v 20 različnih živih uprizoritvah svoj prosti čas žrtvuje za teater?
Odgovor se skriva v čustvenih vezeh, ki se spletejo med vajami in predstavami. Gledališče je družina, v kateri se prepletajo vrhovni sodniki, taksisti, študenti, upokojenci, šoferji, učitelji, odvetniki, vzgojitelji, vladni, zdravstveni delavci. Danes so to družine, ki puščajo pečat na odru in v zaodrju, od družine Sedmak, Usenik do družine Kermavner, Vlaj. Nedavno sta se dva igralca, Elias in Tjaša, kot prva doslej poročila neposredno na Šentjakobskem odru.
Najmočnejši dokaz brezmejne pripadnosti se ne skriva v uradnih dokumentih, temveč v samem odru. Ko so mojstri ob nedavni prenovi začeli odstranjevati dotrajane odrske deske, se je Peter Teichmeister zavzel za to, da tega lesa niso nesli na odpad. Lesa, v katerega so generacije igralcev desetletja vtiskovale svojo odrsko kodo, mešanico prahu, odrskih šmink, strasti in potu. Deske so skrbno razrezali, žaganje pa zbrali v posebne amulete iz odrskega lesa, ki jih danes kot dragoceno relikvijo podarjajo članom v opomin, kaj pomeni resnično žrtvovanje za umetnost.
