Z Gostilno Mihovec iz Pirnič v občini Medvode smo se nazadnje srečali pred štirimi leti, ko smo si za Miklavža privoščili pandemično večerjo, ki so nam jo še vročo dostavili na dom. Manj smo bili zadovoljni kako leto prej, ko smo jedli v temnem separeju v Pirničah. In, mimogrede, pri Mihovcu imajo še vedno isto težavo, umanjkanje jedilnega in vinskega lista, kar seveda onemogoča normalno naročanje in še posebej pri vinski karti za takšno strategijo ni prav nobenega opravičila. Sreča je, da hrana kljub našim pomislekom ni bila draga, vina pa so bila za slovenske razmere celo poceni.
Pri Mihovcu kuhajo tradicionalne slovenske jedi, ki jih malce oplemenitijo, posodobijo in opremijo z bolj ko ne obilnimi ter zanimivimi prilogami. A začnimo na začetku. Iz kuhinje so nas takoj pozdravili z dišečo, resnično okusno pogačo s čebulo, ocvirki, kumino in solnim cvetom ter nam takoj dali vedeti, da se v prestolnico ne bomo vrnili lačni. Za penečo spremljavo so predlagali ali prosecco ali Klenartovo penino, seveda smo se odločili za prijazno in osvežilno primorsko kapljico.
In se je začelo. Navdušil je rahlo okisan rostbif z oljem ogrščice in fermentiranim ohrovtom, posodobljena govedina v solati, bi lahko rekli. Ob dimljeni postrvi, domači salami in paštetah ponudijo tudi žolco, zajetno porcijo pokrijejo z naribanim jajcem, spodaj je seveda bučno olje. Bogat uvod, ki je skupaj s tremi vrstami kruha – belim, čebulnim in bučnim – tudi precej nasiten. A to nas seveda ni ustavilo, da ne bi v prvi fazi poskusili tudi dimljenega svinjskega jezika s čebulo, hrenom in dišečim bučnim oljem. Tris predjedi, ki se ga ne bi sramovali najboljši, pa naj gre za usklajene domače okuse, likovno podobo na krožnikih ali cene – rostbif je bil 12 evrov, žolca in prekajeni jezik pa po osem.
Težko je reči, katere jedi so pri Mihovcu tople predjedi, morda bodo nekoč to napisali za javnost. V našem primeru je bil to jezik, ki smo ga pomalicali med prvimi, gotovo pa gre v to kategorijo šteti tudi juhe, tri so se kadile iz kuhinje. Goveja z obilico rezancev in korenja ni odstopala od tradicionalnih okusov, le malce premalo soljena se je zdela, solidna je bila tudi bučna. Iz domačih buč je, so se pohvalili, v njej je ob bučnih semenih sodelovala tudi smetana.
Ko je penine zmanjkalo, smo nadaljevali s hišnim belim, ki ga polni Gaube – gre za zvrst renskega rizlinga in kernerja, ki je skoraj presenetila, tako s ceno evro in pol za kozarec kot z dodelanim okusom. Še bolj se je z glavnimi jedmi povezal konkreten merlot z briškega posestva Zarova za kakšne tri evre na kozarec.
In katere so glavne jedi pri Mihovcu? Tisti popoldan so imeli svinjska rebrca, telečja jetrca z jurčki, telečje ličnice, pa tudi kakšno ribo ali steak, v povezavi z vinskimi prazniki so bile na svojem mestu tudi goska in račje prsi. Zelo natančno pečene in na lepe rezine narezane račje prsi. Da meso ne bi bilo preveč pusto, so ga oblili z medom, podložili s pirejem in popestrili z brstičnim ohrovtom. In nastala je prava jesenska rapsodija. Ker želodec ne sme ostati prazen, so na mizo prispele tudi priloge – nasitni domači mlinci z drobtinami, pa sladko rdeče zelje, brstični ohrovt s kostanjem in, da ne pozabimo, ješprenj z rdečim zeljem, saj zelenjava vendarle mora biti. Cena takšne kombinacije je visoka – 35 evrov, a je sočna račka s prilogami več kot zadovoljila zahtevno publiko. Podobno kot pol cenejši telečji vrat, izjemna pečenka, postrežena z jabolčnim hrenom, ki smo ji dodali še pražen krompir in skledo krepčilnega radiča s krompirjem, jajcem in ocvirki. Govorimo o solatni skledi, ki je brez dvoma lahko tudi samostojna jed.
Tudi pri sladicah je natančna natakarica naštela vse mogoče sladice, od čokoladnega musa s kakijem do kostanjeve rezine in od bezgove strnjenke do kakijevega sladoleda. Naša miza se je spričo predhodnih količin odločila zgolj za hruškovo torto, za katero lahko rečemo, da je bila veliko odkritje. Podobnih sladic je tako po naših slaščičarnah kot po gostilnah vse manj, Mihovčeva hruškova torta, prelita s čokolado, pa je bila enostavno najboljša torta, kar smo jih letos poskusili. Škoda, da na koncu niso ponudili še kakšnega žganja ali likerja, ki bi se zlahka rimal s temperaturami pod Šmarno goro.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
