Gostilna Müller v Črnomlju je velika obcestna gostilna z zelo urejeno notranjostjo, ki je bila v zadnjem času verjetno prenovljena. Z lahkoto si predstavljamo, da lahko velike in udobne jedilnice gostijo velika praznovanja, nam pa je bila še bolj všeč njihova lesena terasa, s katere se globoko med zelenjem vidi umirjena Lahinja, če se potrudite pogledati čez ograjo.
Müllerjeva ponudba se zdi na prvi pogled zanesljiva, a ne ravno zelo avtorska. Imajo recimo kosila, z juho, glavno jedjo, solato in sladico, ki stanejo od 17 evrov, če za glavno jed vzamete svinjski kotlet, oziroma do 20 evrov, če se odločite za tuno. Jedi po naročilu so občutno dražje, med domače belokranjske okuse pa mešajo tudi priznane mednarodne jedi, ki nad Lahinjo nimajo ravno državljanstva: hobotnica v solati, kalamari v treh oblikah pa tudi brezosebne ribje (58 evrov) in mesne plošče (36 evrov) za dve osebi, da o ocvrtem sladoledu in fondantu niti ne govorimo.
A na srečo imajo v Črnomlju tudi lep izbor jedi, ki nosijo belokranjski pečat in tudi nekaj avtorskega podpisa, ki pa spet zahteva svojo ceno. Med hladnimi predjedmi sta bila to dimljeni goveji jezik in namaz iz dimljene postrvi po 15 oziroma 14 evrov. Malce previsoko ceno verjetno opravičujejo z množico sestavin, ki sodelujejo v poskusu, da bi domače jedi posodobili in ponudili zahtevnemu modernemu gostu. Namaz iz dimljene postrvi ponudijo v kepicah, ki jih spremljajo hren, pire gomoljne zelene, vloženi čemaževi cvetovi in čemaževo olje, popečena hruška, jagodičevje in čips topinamburja. Simpatična jed, ki v povezavi z domačim kruhom, gre za pogače in kifeljčke, v celoti opravi svojo nalogo.
Se pa gotovo komu zdi že kar malce zapletena in morda ne bi bilo neumno, če bi imeli med hladnimi predjedmi tudi kakšno sosedovo mesnino ali sir. Imajo pa zato na začetku tudi dimljeni goveji jezik oziroma kuharjev pogled nanj. Rezine jezika postrežejo na motovilcu in jih popestrijo z naribanimi jabolki, hrenovo kremo, redkvico, prepeličjim jajcem in bučnimi semeni.
Ker smo bili v vinski deželi, smo seveda posegli po lokalni kapljici, za začetek so nalili Simoničevo suho semiško penino za 4,5 evra na kozarec. Na splošno je težko reči, da so vina pri Müllerju poceni, nasprotno, glede na to, da točijo zgolj bližnje pridelovalce, bi se lahko s cenami usmilili utrujenih popotnikov. V hladilnikih imajo Šturma, Šukljeta, Prusa, Pečariča, klet Metlika in Malnariča, hišno belo in rdeče vino pa točijo po 15 oziroma 17 evrov za liter. Naročili smo si povprečno belo in nadaljevali raziskovanje domačih jedi, ki jih je zadnje stoletje začelo spreminjati, ter napadli žlinkrofe (15 evrov) ali celo bolj torteline, zamešane v sirovo kremo, ki jim dodajo rezine hrustljavo popečene žitne klobase, ajdovo pokovko in redkev. Ideja se je zdela pravzaprav zelo dobra, klobasa in pokovka sta lepo popestrili okus in teksturo jedi.
Tudi jagenjčkov ragu (15 evrov) je bil v dobri dnevni formi, ob gomoljni zelenjavi so v skodelico zvrnili še velike skutne cmoke in jed v lončeni skodeli bi z lahkoto nastopala kot ena od glavnih. A je bila le napoved finala, najbolj domače v seriji – jagenjčkovih kronic, ob katerih smo si naročili tudi Prusov rdeči trio, za katerega hočejo velikih sedem evrov na kozarec.
Jagenjčkove kronice so razkošno oblekli v peteršiljev prah, kar je bilo sicer vizualno učinkovito, a je tudi diktiralo okus najpomembnejše jedi z jedilnega lista. Porcija mesa je zajetna, hkrati pa ga spremljajo bogate priloge od žlinkrofov do korenjevega pireja in še kuhanega mladega korenčka za povrh. Velika se zdi tudi cena lokalne mesnine, 35 evrov, skoraj pol cenejše so polnjene piščančje prsi. Te napolnijo s sirom, jih ovijejo v slanino in hrustljavo spečejo, pri čemer je sicer pogosto suho meso ostalo res sočno. Pomagala je okusna ajdova kaša s praženo zelenjavo; upamo, da se ne sliši čudno, če rečemo, da je piščančja jed v neformalnem internem dvoboju po okusu premagala jagenjčka.
Gostilna nad Lahinjo se že v uvodu jedilnega lista pohvali s sledljivostjo sestavin, ki jih uporabljajo, in dejstvo je, da v nekaterih delih ponudbe to počnejo bolj, v drugih pa manj natančno. Med jedmi, ki imajo korenine povsem blizu, je med najboljšimi gotovo belokranjska gibanica, za katero je ob vlečenem testu značilno polnilo iz orehov in skute. Porcija je velika in morda celo preveč komplicirajo z dodatki, od svežega ribeza in omake oziroma jagodičevja do vaniljeve kreme, vaniljevega sladoleda in ajdove pokovke, ki s kakofonijo okusov zakrijejo osnovno idejo, sicer odlično gibanico.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
