Marie-Antoine Carême oziroma Antonin Carême slovi kot najslavnejši francoski kuhar z začetka 19. stoletja. Zgodovinarji, ki se ukvarjajo s preučevanjem francoske gastronomije, ga soglasno čislajo kot prvega kuharskega zvezdnika, saj v francosko kuhinjo ni vpeljal zgolj sistema poveljevanja v kuhinji, kuharskih uniform in štirih temeljnih omak, temveč tudi umetnost in arhitekturo. Imenujejo ga kuhar kraljev in kralj kuharjev, saj je kuhal za Napoleona Bonaparteja, ruskega carja Aleksandra I., britanskega princa ter številne evropske veljake in diplomate.
Carême se je rodil v Parizu, 8. julija, o datumu rojstva pa njegovi biografi niso povsem prepričani, ali je bilo to leto 1783 ali 1784, kot eden izmed petindvajsetih otrok v najrevnejšem delu Pariza. Ker je v obdobju pred revolucijo v Franciji vladala huda lakota, naj bi mu oče pri petnajstih letih dejal, da naj gre od doma in si poišče boljšo usodo, sicer ne bo preživel.
In je šel. Sicer ne daleč. Po eni varianti do prve poceni restavracije, kjer naj bi več kot pet let pometal, pomival posodo, kasneje pa stregel hrano in tudi že kuhal. Po drugi pa naj bi ga zaposlil neki pek, pri katerem je opravljal delo kot raznašalec njegovih dobrot. Carêmova biografija je bolj zanesljivo dokumentirana od leta 1798, ko je začel vajeništvo v eni izmed pariških slaščičarn, ki so bile v obdobju po revoluciji zbirališče pariške elite, ki se je tako kot prejšnja pred revolucijo rada spogledovala s sladkimi dobrotami. Carême se je z marljivim delom, predvsem pa talentom, strmo vzpenjal na vedno odgovornejše položaje v slaščičarski delavnici, šef pa mu je povrhu še dovolil, da si je vsak teden vzel dva prosta popoldneva za obisk stare kraljeve knjižnice, danes nacionalne knjižnice, ki je bila čez cesto od restavracije. Strastno je bral, ne le kuharskih knjig iz drugih držav in različnih obdobij, temveč tudi dela o svoji drugi ljubezni arhitekturi, ki jo je vpeljeval v slaščičarstvo: množico ekstravagantnih skulptur iz različnih vrst testa, sladkorne pene, nugata, marcipana ter drugih slaščičarskih elementov v obliki antičnih stebrov, templjev in paviljonov, kitajskih pagod in egipčanskih piramid ter drugih arhitekturnih čudežev je pridno zlagal v izložbeno okno slaščičarne.
Po treh letih se je zaposlil v še bolj znani slaščičarni, kjer je imel že poseben status, saj je poleg rednega dela organiziral in kuhal na velikih cesarskih, vladnih in družabnih dogodkih, v centru Pariza pa je odprl še svojo trgovinico s slaščicami. Med strankami, ki so si redno hodile tešit padec sladkorja v krvi, je bil med vsemi mogočimi slavnimi in premožnimi Parižani tudi takratni francoski zunanji minister Charles Maurice de Talleyrand-Périgord, ki še vedno slovi kot eden najpomembnejših in najbolj premetenih diplomatov v evropski zgodovini.
Kot pripoveduje anekdota, je Talleyrand leta 1804 Carêma izzval, naj mu pripravi letni jedilnik za goste, ki jih gosti na svojem dvorcu, ne da bi se jedi ponavljale, vse pa morajo biti hkrati pripravljene le iz sezonskih sestavin. Antoninu je uspelo in je postal njegov osebni kuhar naslednjih dvanajst let, s kreacijami, kot je bil na primer štiri metre visok sladkorni tempelj, okrašen z marmornatimi stebri iz nugata, palmami iz marcipana in vodometi iz karamele, pa je najprej razvajal ministrovo politično in aristokratsko druščino iz vse Evrope. Kot zvezdniškega kuharja so ga najemali tudi drugi takrat najbolj eminentni modrokrvni predstavniki evropske aristokracije. Tako je na primer leta 1807 s kuharskimi mojstrovinami navduševal svate na poroki Jérôma Bonaparteja, mlajšega brata Napoleona Bonaparteja, s Katarino Württemberško, leta 1810 pa je dirigiral orkestru kuhalnic še na poroki Napoleona z drugo ženo Marijo Luizo Avstrijsko in mladoporočencema pričaral ogromno večnadstropno torto z motivom beneških gondol in rimskih templjev.
Z jedmi je očaral ruskega carja
Po Napoleonovih porazih leta 1814 so Britanci in Rusi zasedli Pariz, kjer jih je pričakal Carêmov stari znanec Talleyrand, ki si je želel prijateljskih odnosov z zmagovalci in v ta namen povabil na obisk carja Aleksandra I., kuharskemu mojstru pa je zabičal, naj gosta nenehno razveseljuje z najodličnejšimi jedmi. Kot pravijo njegovi biografi, sta prav Talleyrandova radodarna gostoljubnost in Carêmova mojstrska priprava veličastnih jedi pozitivno vplivali na carjevo razpoloženje in velikodušnost, ki jo je izkazal poraženi francoski državi.
Po nekaj tednih bivanja pri Talleyrandu se je ruski car nastanil še v Elizejski palači in prosil, da bi bil Carême med njegovim tamkajšnjim bivanjem njegov glavni kuhar. Leta 1816 je sprejel še povabilo v Anglijo in odšel v Brighton k takrat še princu in kraljevemu namestniku, kasneje je ta postal kralj Jurij IV., kjer je pripravil eno najveličastnejših kraljevskih pojedin s 120 jedmi, od tega je bilo osem juh, 40 predjedi, še posebej omenjajo glazirano telečje meso in žele iz jerebice, ter 32 sladic.
Kasneje je kuhal še za ruskega carja v Sankt Peterburgu, ki ga je opisal kot najlepše mesto na svetu, potem so ga povabili tudi na dunajski dvor. Nazadnje je leta 1823 postal osebni kuhar bankirja barona Jamesa de Rothschilda in njegove žene Betty, enega najbogatejših ljudi na svetu, ki je živel na gradu Ferrières, enem najbolj veličastnih zasebnih gradov v Franciji iz 19. stoletja, in tam preživel sedem let v razkošju, saj so ga Rothschildovi izredno dobro plačevali.
Usoden dim v neprezračenih kuhinjah
Kljub temu da je bil polno zaseden, je nadaljeval učenje in preučevanje kuharske umetnosti in začel uvajati novitete v ustroj kuhinje. Bil je prvi, ki je začel kuhinjo obravnavati kot urejen sklop pravil, tehnik in hierarhije. Uvedel je bolj urejena oblačila, visoko belo kuharsko kapo in zapeto belo uniformo, zagovarjal je čistočo, red in specializacijo v kuhinji. Kuhar zanj ni bil več le služabnik, temveč izobraženi strokovnjak.
Za kuharski svet strokovne narave sta še posebej pomembna njegova razdelitev omak, ki je predhodnica koncepta petih matičnih omak, ter jasno ločevanje med domačo kmečko in visoko kuhinjo. Prav tako je izdal več knjig o kuhinji, sezonskih jedilnikih in arhitekturi z risbami, knjige pa je v živo predstavljal v Sankt Peterburgu, na Dunaju, v Londonu in Parizu. Kot je mogoče prebrati, mu kronisti pripisujejo izjavo, da je vej umetnosti sicer pet: glasba, slikarstvo, kiparstvo, poezija in arhitektura, a glavna veja je slaščičarstvo. Njegova obsedenost z redom, simetrijo in strukturo se je prav zato odražala tako v videzu jedi kot v njihovi zasnovi. Hrana ni bila zgolj okusna, temveč tudi privlačna za oči. Poudarjal je še, da je idealna jed le takšna, pri kateri je vsak element pripravljen na tehnično brezhiben način, med njegove najbolj znane izume pa sodijo krompirjev fondant, mille-feuille, izpopolnjena tehnika priprave sufleja, predvsem pa sladkorna skulptura pièce montée, visoka do štiri metre. Konec dvajsetih let 19. stoletja je začel bolehati. Rothschildovi so mu ponudili zemljišče, da bi se lahko upokojil na svojem podeželskem posestvu, vendar je raje ostal v Parizu. Zavrnil je zadnji poskus angleškega princa, takrat še Jurija IV., da bi ga zvabil nazaj v Anglijo, in se umaknil v svojo hišo v eni izmed pariških ulic. V pokoju se je ukvarjal s svojim zadnjim projektom, L'Art de la cuisine française au XIXe siécle oziroma Umetnost francoskega kuhanja v 19. stoletju. To naj bi bilo delo v petih zvezkih z velikim številom ilustracij, a je sam spisal le prve tri. Umrl je leta 1833, zdravje naj bi ga izdalo zaradi dolgoletnega vdihavanja strupenih dimov iz oglja v neprezračenih kuhinjah, tako da je preostala dva zvezka na podlagi njegovih idej in zapiskov sestavil njegov učenec Armand Plumerey.
