Predstavljajte si Ljubljano leta 1920. Na železniško postajo pripelje vlak, na katerem je za kar 50 kubičnih metrov tovora v 75 velikih lesenih zabojih. V njih se ne skriva industrijsko blago, temveč izjemno natančno popisan zaklad iz osrčja Azije – bogato rezljano pohištvo, občutljiv porcelan, svilena oblačila in budistični kipci. Ta neverjetni tovor sta v domovino pripeljala Ivan Skušek ml., avstro-ogrski mornariški častnik, in njegova žena Cuneko Kondo Kavase, Japonka, ki je zaradi ljubezni zapustila vse in v Ljubljani postala Marija Skušek.
Njuna zgodba, ki jo Slovenski etnografski muzej (SEM) oživlja že od maja 2024 pod naslovom Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, se bere kot napet zgodovinski roman. Kot poudarjata soavtorici razstave dr. Nataša Vampelj Suhadolnik s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Helena Motoh iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, to ni le razstava predmetov, temveč razstava o življenju neke zbirke, ki ima resnično filmsko ozadje. Razstava je v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled še do 3. maja 2026.
Strasten zbiratelj
Zgodba se začne leta 1913, ko Ivan Skušek kot mornariški častnik odpluje proti Vzhodni Aziji na krovu avstro-ogrske križarke SMS Kaiserin Elisabeth. Ladja naj bi krožila med kitajskimi in japonskimi pristanišči, a je njeno pot grobo prekinila prva svetovna vojna. Ladja je bila potopljena, večino posadke so Japonci odpeljali v taborišča, Skušek pa je z manjšo skupino ostal na Kitajskem. Leta 1917, ko je Kitajska vstopila v vojno, je Skušek postal vojni ujetnik, a je imel neverjetno srečo. Avstro-ogrski vojni ujetniki so bili nastanjeni v templju Wanshousi, kjer je dobil neke vrste status civilnega uslužbenca nizozemskega veleposlaništva. Nizozemska je kot nevtralna država namreč prevzela skrb za varovanje interesov Avstro-Ogrske. Skrbel je za administracijo in finance kompleksa, kar mu je omogočalo svobodno gibanje po Pekingu.
Znašel se je v mestu, ki je v tistem času doživljalo tektonske premike. Po padcu dvatisočletnega cesarstva leta 1911 in vzpostavitvi republike se je kitajska elita borila za preživetje in množično razprodajala svoje premoženje. Bolšji trgi in starinarnice so bili preplavljeni z dragocenostmi iz templjev, grobnic in uplenjenih palač. Skušek je bil v pravem času na pravem mestu in je z izjemnim očesom začel odkupovati predmete – od keramičnih strešnikov, pohištva, kipcev do tekstila in tako dalje. Njegova zbirka je enciklopedična in zajema tako prestižne kot vsakdanje predmete, kar ga postavlja ob bok pomembnim zbirateljem tistega časa.
Ljubezen, rojena v vrtnariji
A Peking mu ni prinesel le starin, prinesel mu je tudi življenjsko sopotnico. Zgodba pravi, da je Skušek nekega dne zašel v vrtnarijo, kjer je Japonka Cuneko prodajala cvetje. Fasciniralo ga je, ko jo je slišal s svojima otrokoma iz prvega zakona govoriti v nemščini. Po vrnitvi v Ljubljano sta se poročila in Cuneko se je pokristjanila ter prevzela ime Marija Skušek.
Zakonca sta imela velikopotezne načrte. Želela sta ustanoviti prvi azijski muzej v Sloveniji in sta v ta namen celo že kupila parcelo v Črnučah. Skušek je bil tako dobro pripravljen, da je iz Kitajske pripeljal celo že izdelana vrata, okna, nekaj bogato rezljanih predelnih sten, ki so krasile notranje prostore kitajske elite, in veliko maketo kitajske stavbe, ki naj bi služila kot arhitekturni model muzeja.
Žal se jima sanje nikoli niso uresničile. Ivan je leta 1947 umrl, Marija pa je sklenila dogovor z državo o predaji zbirke muzeju. Kljub temu je večina predmetov še desetletja ostala v njenem trisobnem stanovanju na Strossmayerjevi ulici 3 v Ljubljani.
Domači muzej in ugledni gostje
To stanovanje, v katerem ni bilo prave kopalnice in kuhinje, je postalo stičišče ljubljanske elite in »domači muzej«. Zbirka je bila tako natlačena, da so ogromni kosi pohištva in stotine predmetov komaj pustili prostor za hojo. Kljub temu so bili na obisku pri Mariji redni ugledni gostje, kot sta slikarja Božidar Jakac in Gabrijel Stupica. Pred drugo svetovno vojno ju je v prejšnjem stanovanju na Prulah obiskoval tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je bil celo profesor njenemu sinu. Plečnik je bil nad zbirko navdušen, še posebej so ga zanimali keramični strešniki.
Marija, ki je govorila slovensko, japonsko, kitajsko in nemško, je po prihodu v Ljubljano postala prava kulturna ambasadorka. Redno je predavala po vsej Sloveniji, nastopala na novoustanovljenem Radiu Ljubljana in doma gostila skoraj vsakega Vzhodnoazijca, ki je potoval skozi Jugoslavijo – od japonske gimnastične reprezentance z olimpijskih iger do esperantistov.
Danes je delček tega vzdušja v SEM mogoče doživeti v popolnosti. Strokovnjakom je s pomočjo dragocenega posnetka iz Filmskih novosti iz leta 1957 uspelo natančno rekonstruirati Marijino dnevno sobo, razstavljena pa je tudi njena postelja in drugo izvirno pohištvo.
Skrita cesarska svila
Raziskovalni projekt Življenje Skuškove zbirke, ki je trajal tri leta in je združil strokovnjake iz več ustanov, je postregel z osupljivimi odkritji. Strokovnjake iz Prepovedanega mesta v Pekingu so povabili v Ljubljano, da so pomagali razvozlati skrivnosti gradnje in po sto letih prvič sestavili impozantno maketo kitajske stavbe, ki dominira na razstavi, kar je bilo izjemno zahtevno delo.
Še večje presenečenje pa je prinesel na videz navaden kos svilene vezenine. Med pregledovanjem so namreč na hrbtni strani opazili črno premazano črto in pod njo odkrili skrit napis. Ta je razkril, da svila izvira neposredno iz palače Chuxiu znotraj Prepovedanega mesta. To ni bila zgolj ena od palač, temveč rezidenca slavne in zloglasne cesarice, vdove Cixi, ki je v 19. stoletju vlekla vse politične niti kitajskega imperija. Strokovnjaki sklepajo, da so ta predmet in mnoge druge iz palač skrivaj odnesli uslužbenci in evnuhi po padcu cesarstva ter jih prodali na trgu, saj bi se tuje vojske s plenom javno hvalile in ne bi skrivale njegovega porekla.
Za tiste, ki iščejo nenavadnosti, zbirka ponuja tako imenovane skrivnostne muzealije, ki so bile nekoč razstavljene v omarah za kuriozitete. Med njimi najdemo opijske pipe, bučke, ki so v resnici piščali in so jih navezovali na repe golobov, ter lesen vzglavnik. Daleč najbolj zlovešč in fascinanten pa je tibetanski bobenček, narejen iz dveh človeških lobanj. Gre za močan tantrični inštrument za obrede, ki naj bi človeka soočili z njegovo lastno smrtnostjo. Za Ljubljančane, ki v tistem času niso potovali v Azijo, je moral biti stik s takimi predmeti nekaj povsem nepredstavljivega.
Denar na vrvicah
Čeprav je Skuškova zbirka trenutno najbolj izpostavljena, SEM hrani še druge izjemne azijske zaklade, ki skrivajo neverjetne zgodbe. Kustosinja za zbirke Azije, Oceanije in Avstralije dr. Tina Berdajs pojasnjuje, da muzej trenutno sodeluje v raziskovalnem projektu o slovenskih misijonarjih, ki so delovali po svetu. V tem kontekstu izstopata predvsem dve zbirki. Ena najstarejših, morda celo prva resnično kitajska zbirka pri nas, je tako imenovana Turkova zbirka. Oblikoval jo je misijonar pater Peter Baptist Turk, ki je na Kitajskem deloval med letoma 1901 in 1944, kjer je na koncu tudi umrl in bil pokopan. Med letoma 1912 in 1913 je takratnemu Deželnemu muzeju v Ljubljani poslal več pošiljk, ki so skupaj vsebovale več kot 100 predmetov. Nasprotno od zbirateljev, ki so iskali luksuz, se je Turk osredotočil na predmete vsakdanje rabe in tiste, ki so jih preprosti ljudje uporabljali pri svojih verovanjih in obredih. Vsakemu predmetu je skrbno pripisal tudi navodila o tem, kako se uporablja.
Prava senzacija te zbirke je kitajski obredni denar. Gre za papirnate okrogle kovance, ki so nanizani na vrvico – kitajski kovanci so imeli namreč v sredini luknjo, da so jih lažje nizali. Ta specifični papirnati denar so svojci sežigali in ga na tak način »darovali« prednikom za njihovo blagostanje v onstranstvu. Kako izjemen je ta primerek, dokazuje obisk strokovnjakinje za kitajsko numizmatiko iz znamenitega Britanskega muzeja. Ko je videla na vrvico nanizane papirnate kovance, je bila povsem presenečena, saj je priznala, da je o njih doslej le brala v knjigah, v živo pa jih ni videla še nikoli.
Druga fascinantna zgodba je bengalska zbirka. V Slovenijo so jo poslali misijonarji iz Indije, predmeti pa so bili nekoč del indijskega misijonskega muzeja v Ljubljani, s pomočjo katerega so zbirali denar za podporo misijonarjem. Vse te fascinantne predmete si bo širša javnost kmalu lahko ogledala tudi v živo. Obe azijski zbirki bosta namreč jeseni prihodnje leto del velike razstave o misijonarjih, v katero bodo vključene tudi druge zunajevropske zbirke.
Etnologija ni le preteklost
Slovenski etnografski muzej ni le varuh Skuškove zapuščine in drugih azijskih zbirk, temveč izjemno dinamična ustanova, ki nenehno širi svoja obzorja. Direktor Blaž Verbič pojasnjuje, da Skuškova zbirka sodi v širši kontekst zunajevropskih zbirk muzeja. »Naše zunajevropske zbirke prikazujejo predvsem stike Slovencev z drugimi kulturami – bodisi prek popotnikov, diplomatov ali pa vojakov,« razlaga Verbič. Projekt s Skuškovo zbirko je prinesel tudi tesno sodelovanje s Kitajsko; slovenska razstava je bila odlično sprejeta tudi na konferenci ob stoletnici Palačnega muzeja v Pekingu.
Muzej pa je močno vpet tudi v sodobne teme. Trenutno je izjemno odmevna velika razstava Maske: Od rituala do karnevala, ki bo na ogled vse do avgusta 2027 in ki po dolgem času celovito obravnava maskiranje na slovenskem območju. Pomembna pridobitev je tudi nedavno odkupljena zbirka Petra Nagliča, predvojnega fotoreporterja, čigar izjemni arhiv je bil dolga leta skrit pred javnostjo.
Prav tako muzej presega meje klasične družboslovne vede. »Sodelujemo z naravoslovnimi institucijami, da dopolnimo svoje znanje,« pravi direktor in izpostavlja prihajajočo razstavo o jelki iz Čadrga – starodavni fosilizirani jelki, iz katere danes izdelujejo glasbila, pri raziskavah pa je sodelovala Biotehniška fakulteta. V jesenskem času pripravljajo tudi razstavo fotografij nagrajenca Prešernovega sklada Gregorja Božiča o starih sadnih sortah ter osupljivo zbirko fotografij Vrhničana, ki je v Tanzaniji vodil obrat za predelavo agave.
Kljub temu da SEM hrani starine, kustosi budno spremljajo današnji čas. »Danes moramo razmišljati o tem, kaj bo zanimivo za prihodnost,« poudarja Verbič. Muzej tako na primer aktivno zbira predmete iz časa epidemije covida-19. Načrtno zbirajo tudi izdelke slovenskih blagovnih znamk, s terenskimi ekipami dokumentirajo sodobne grafite in nove šege po Sloveniji.
V boju za pozornost mlajših generacij muzej ubira inovativne poti. Ena takšnih je projekt povezovanja vonja in nesnovne dediščine. »Ne gre zgolj za parfumirane vonje, ampak za poustvarjanje pravega vonja nekega predmeta ali časa,« pojasnjuje direktor, ki se zaveda, da je prenos spoštovanja do dediščine nujen tudi za prihodnost.
