Vili Ameršek je najboljši slovenski nogometaš, ki nikoli ni zaigral za državno reprezentanco, tedaj seveda jugoslovansko. Je pa toliko bolj zaznamoval ljubljansko Olimpijo, saj je zanjo igral rekordnih 16 sezon in odigral prav tako rekordnih 432 tekem, na katerih je dosegel 106 golov (več jih je dosegel le Zoran Ubavić). Tisti, ki še pomnijo njegove predstave na nogometnih zelenicah, ne morejo prehvaliti izvrstne tehnike, elegantne igre in zglednega obnašanja, zaradi česar je ostal v lepem spominu tudi navijačem nekdanjega francoskega prvoligaša Angersa, ki ga na svoji spletni strani še vedno omenja kot eno svojih največjih legend.
Član udarne trojice
Ameršek se je rodil 16. junija 1948 v Trbovljah, kjer je začel igrati nogomet, pri 18 letih pa na povabilo Branka Elsnerja prišel v Olimpijo. Že leto zatem je na njegov dom v Trbovljah prišla delegacija Crvene zvezde z Acom Obradovićem in Miljanom Miljanićem in ga skušala prepričati, da se preseli v Beograd. »Rekel sem jim, da ne bi šel. Ponudbo sem zavrnil, ker me je bilo malce strah. Bil sem šele dve leti v Ljubljani in sem se že nanjo komaj navadil. Vsak dan sem se vozil iz Trbovelj z vlakom tja in nazaj, nekaj izjemnega je bilo zame že to, da sem s prehodom od mladincev Rudarja k Olimpiji kar naenkrat igral v prvi jugoslovanski ligi,« se je kasneje spominjal Ameršek, ki mu je nedolgo po obisku tekmecev klub priskrbel stanovanje v Ljubljani. Z Obradovićem je vendarle sodeloval, ko je ta prevzel vlogo direktorja Olimpije in skrbel, da ga niso speljali v kak drug klub, vse do njegovega 28. leta, ko je bilo jugoslovanskim nogometašem dovoljeno oditi v tujino. Tedaj ga je prepričala ponudba Angersa, pri katerem je ostal tri sezone in pol, nato pa se vrnil k Olimpiji, kjer ga je na prvi tekmi po vrnitvi na bežigrajskem stadionu pozdravilo kar 25.000 gledalcev, Amerškovo predstavo pa so ob zmagi proti Crveni zvezdi časopisi ocenili s čisto desetico, ki jo je poleg osmice najpogosteje nosil tudi na hrbtu dresa.
Ameršek je bil skupaj z Branetom Oblakom in Danilom Popivodo del najboljšega Olimpijinega moštva vseh časov. Prav zaradi njihovega izvrstnega napada je ljubljanski prvoligaš takrat dosegal največje uspehe, tudi uvrstitev v finale jugoslovanskega pokalnega tekmovanja, kjer so proti Crveni zvezdi klonili šele v zadnji minuti podaljška. Ker so bili Beograjčani takrat prvi tudi v prvenstvu, so zmaji leta 1971 zaigrali v evropskem pokalnem tekmovanju, kjer jim je žreb namenil Benfico s slovitim Eusebiem, ki jim je v Lizboni po neodločenem izidu na prvi tekmi nasul kar pet golov, Vili pa je ublažil visok poraz z golom s 30 metrov, enim najlepših v karieri. Slabost tedanjega Olimpijinega moštva je bila predvsem igra v obrambi, zaradi katere so pogosto prejemali še več golov, kot so jih lahko dali. Težave jim je povzročala tudi takratna groba igra, zaradi katere je Ameršek utrpel več poškodbo, tudi zlom noge.
Čeprav je bil nekajkrat na širšem seznamu jugoslovanske reprezentance, zanjo nikoli ni zaigral. Razlog mu je nekoč odkrito pojasnil kar Obradović, povezan pa je bil s takratnimi republiškimi kvotami, ne dovolj velikim ugledom Olimpije in dejstvom, da sta za reprezentanco igrala že Oblak in Popivoda. »Obradović mi je rekel, da bi si zaslužil biti reprezentant, a da žal ne morejo biti v reprezentanci trije igralci iz kluba, ki se bori za obstanek. Več igralcev so lahko imeli le največji štirje Crvena zvezda, Dinamo, Hajduk in Partizan,« je v pogovoru za Sportal povedal pred dvema letoma mož, ki je pred zaključkom kariere pri 38 letih zaigral še za avstrijski Beljak, potem pa bil nekaj časa funkcionar pri Olimpiji. Kot veteran je rad igral tudi za Zlato selekcijo Nedeljskega, v kateri je Tone Fornezzi Tof za dobrodelne nastope zbral mnoge naše zvezdnike iz različnih športov.
Ameršek je po koncu kariere dolgo vodil gostinska lokala v Ljubljani in Kranjski Gori, na tekme Olimpije, v kateri je nekaj časa igral skupaj z mlajšim bratom Petrom, pa že dolgo ne zahaja več. Rad pogleda kakšno tekmo slovenske reprezentance, čeprav ga moti, da sedanji vezisti igrajo premalo napadalno in »raje podajajo nazaj kot naprej«. Izvrstno tehniko, natančnost in eleganco v igri pa pri 77 letih še vedno kaže na teniških igriščih.
