»Vedeli smo, da bo pot do implementacije arbitražne odločitve trnova, če bo ta sprejeta v korist Slovenije, nikoli pa si nisem mislila, da bo ta pot šla prek mene osebno,« pravi danes Simona Drenik Bavdek. Pred enajstimi leti so med slovensko-hrvaškim arbitražnim postopkom, ki naj bi določil mejo med državama, v javnost prišli posnetki pogovorov med njo, takrat slovensko agentko v arbitražni zgodbi, in slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem. Četudi prisluhi na razplet in pravilnost postopka niso vplivali, so bili za Hrvaško tako prikladni, da še danes ne priznava odločbe arbitražnega sodišča.
Zgodba jo je osebno zaznamovala, na trenutke se je zdelo, da bo v spominu ljudi ostala zgolj po eni stvari, ki jo je v življenju naredila. A kot pravi danes, ima še vedno čisto vest in še vedno verjame v to, da je delala v dobri veri. »Vsaka težka osebna izkušnja, naj bo glede zdravja, dela ali pa čisto v zasebnem življenju, odpre več poti. Ni nujno, da bo vsak iz nje odšel modrejši ali močnejši. Veliko jih lahko tudi klone pod težo. Sama sem se odločila za optimizem,« pravi.
Zaveda se, da jo bo ta izkušnja še dolgo spremljala, čeprav se že zgodi, da kakšen novinarski intervju mine brez tega vprašanja. Botrovala je tudi temu, da o prijavi na položaj varuha človekovih pravic ni razmišljala, čeprav so človekove pravice tema, s katero se ukvarja praktično vso poklicno pot. Tudi ko so jo k temu začeli nagovarjati ugledni strokovnjaki, je bila še vedno zadržana. »Pa ne zato, ker ne bi imela ideje, čemu bi bilo treba na tem mestu dati poudarek, temveč zato, ker se mi je glede na kontekst zdelo nemogoče, da bi lahko dobila dvotretjinsko večino,« skomigne. Pa jo je. Glasovanje je prestala brez glasu proti.
Tek na dolge proge
Na čelu institucije varuha človekovih pravic je dobrih sedem mesecev, sredi septembra je predsedniku državnega zbora predala letno poročilo, v katerem je izpostavila, da skoraj dve tretjini priporočil, ki jih je varuh dal v zadnjih nekaj letih, ostaja neuresničenih. Zaveda se, da so mnoge stvari povezane s kadrovskim pomanjkanjem zdravnikov, učiteljev, negovalnega osebja, policistov, sodnih izvedencev v družinskih zadevah … Seznam teh je dolg, pa vendar: obstajajo tudi priporočila, ki ne terjajo ne denarja in ne kadrov, ampak zgolj nekaj dobre (politične) volje. »Takšen primer je register redkih nemalignih bolezni, ki je bil po večkratnih priporočilih varuha vzpostavljen šele februarja 2024, zdaj pa se vzpostavlja še sklad za financiranje zdravljenja otrok z redkimi boleznimi,« izpostavi svetel primer in prikima, da sta tudi v tej vlogi optimizem in potrpežljivost nujna. Razvoj na področju človekovih pravic je tek na dolge proge.
Ko pripoveduje o stiskah, s katerimi se srečuje kot varuhinja, zakroži od rojstva do smrti in še čez. Od tega, da to ni nikakršna človekova pravica, če morajo starši svojim novorojenčkom pediatra iskati na drugem koncu Slovenije ali na ortodonta za otroke čakati več let. Od prenatrpanih zaporov do dostojanstva in stiske osamljenega človeka, ki že vnaprej ve, da bo pokopan na občinske stroške – na način, kot si ga sam ne želi. Samo zato, ker nima denarja. »Delujemo na 21 različnih vsebinskih področjih dela, delo institucije varuha je zelo široko, zato tudi rada rečem, da imamo tukaj verjetno največ strokovnjakov za človekove pravice v eni instituciji, na enem mestu v državi,« izpostavi svoje sodelavce.
Lani so obravnavali rekordnih 6500 pobud in potrdili 238 kršitev človekovih pravic in drugih nepravilnosti. Največ na nekdanjem ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Med ministrstvi je sledilo ministrstvo za solidarno prihodnost in nato ministrstvo za zdravje. »Iz tega lahko vidimo, da so v Sloveniji najbolj ogrožene socialne pravice. Vedno več ljudi je na socialnem robu, kršene so pravice iz delovnega razmerja, večkrat se srečujemo s pravicami tujih delavcev, na delovni inšpekciji je premalo inšpektorjev in tako posledično majhna verjetnost, da bodo podjetja, ki kršijo pravice, sankcionirana. Na socialnem področju opozarjamo tudi na izzive dolgotrajne oskrbe. Pohvalno je, da je do tega zakona prišlo, a trenutno v marsikaterem delu zagotavlja pravice le na papirju. Ugotavljamo še kršitve na področju osebne asistence, opozoriti velja na kršitve otrokovih pravic in pravic oseb z oviranostmi. Decembra lani je potekel desetletni rok, da javne institucije prilagodijo dostopnost, pa je marsikje še niso,« niza polje socialnih pravic in medtem poudari, da nobena pravica ni vrednejša od druge in da ne more privoliti v to, da bi bile politične in državljanske pravice več vredne kot ekonomsko-socialne, okoljske, kulturne … Na obzorju se medtem že rišejo tudi čisto novi izzivi, ki jih s seboj prinašata digitalna doba in umetna inteligenca. In če kje, so trenutno človekove pravice in dostojanstvo posameznikov teptani prav na družbenih omrežjih.
Trenutki, ko čuti nemoč
»Državne in občinske institucije obstajajo zaradi ljudi,« podčrta, ko govori o tem, da nekateri po več let čakajo na preprost odgovor. Osebno jo najbolj bolijo stiske otrok, posebno tistih, ki so zaradi sistemskih pomanjkljivosti in nesoglasij med starši ujeti v dolgotrajne sodne ločitvene postopke. Bolijo jo zgodbe romskih otrok, moti jo prepričanje, da je mogoče z represivnimi ukrepi na mah rešiti njihov problem. Skrbi jo, ker kot družba postajamo vse bolj neobčutljivi za potrebe ranljivih skupin in ker človekove pravice prehitro postanejo politična tema. Pripoveduje o primeru dijakinje z gibalno oviranostjo, izredno bistre mladenke, ki pa se ni mogla vpisati na želeno gimnazijo, ker ni mogla po stopnicah. In bi se v resnici težko vpisala na številne, ker ji z izjemo ene zasebne šole nobena gimnazija ni mogla omogočiti primernega dostopa. Pripoveduje o otroku z gluhoslepoto, ki ga nobena šola in noben zavod noče sprejeti, ker da za njegove potrebe nimajo usposobljenega kadra. To so tudi primeri, v katerih se kot varuhinja počuti najbolj nemočno. »Ko ni hitre rešitve, na drugi strani pa imaš šestletnega otroka, ki bi rešitev potreboval takoj,« izpostavi.
Jo je pa nedavno na jutranjem kolegiju razveselila novica, da jim je uspelo pomagati starejšemu paru, ki so mu v domu upokojencev neupravičeno zaračunavali nadstandardne storitve. »O tem primeru smo nato obvestili še vse druge domove in jih pozvali k pravičnemu zaračunavanju. Hčerka para, ki se je izpostavila in opozorila na težavo, je tako prek varuha človekovih pravic poskrbela za sistemsko rešitev tudi za vse tiste, ki v podobnih situacijah ne zberejo moči, da bi se postavili zase,« pove, da poskušajo posamezne rešitve narediti dostopne za vse.
Oriše primer, ko je črtanje zgolj treh besed v zakonu prineslo pravico do odškodnine vsem žrtvam kaznivih dejanj. »Dotlej je bila omejena samo na državljane držav EU, jasno pa je, da te žrtve, posebno ko govorimo o trgovini z ljudmi, najpogosteje prihajajo iz tretjih držav. Za te tri besede smo porabili več let, a se je izplačalo,« prikima.
Simona Drenik Bavdek je izjemno kompetentna sogovornica o človekovih pravicah, a tudi o športu. Bolj ko se je najin pogovor bližal koncu, bolj se je vrtel okoli športa, košarke, ki jo je še nedavno igrala, danes pa jo spremlja statistično zelo natančno. Govorili sva tudi o plezanju, ki se ga je lotila na pobudo svojih otrok, pa o glasbi in filmu. Posmeje se: tudi pravica do odklopa in pravica do prostega časa sta osnovni človekovi pravici.
