Na skrajnem robu brniškega letališča, kamor potniki ne zahajajo več, ima svoje prostore letalska policijska enota. Večji del zasedajo hangarji, kjer ima naša policija spravljeno svojo floto, to je sedem helikopterjev, namenjenih za različne policijske naloge, zaščito in reševanje ter šolanje posadke. Pristajalna steza je prazna in zrak miren. Potem pa se iz daljave zasliši brnenje, ki postaja vedno glasnejše, majhna pika na obzorju postaja večja in večja, zrak se začne vrtinčiti in mrzel veter zapiha, ko helikopter pristaja. Naokoli se širi močan vonj po kerozinu, ki človeka tako zasvoji, da je pripravljen plačati ure in ure letenja ter se na koncu zapisati poklicu pilota, se pošalita pilota, s katerima čakamo tokratno intervjuvanko, ki smo jo povabili na kavo. Breda Šprajcar, ki je pred 18 leti kot pilotka vstopila v vrste slovenske policije in postala šele druga ženska na tem mestu, je na intervju priletela, dobesedno, s helikopterjem. Po službeni dolžnosti, kajpada, bila je del posadke, ki je enega izmed tehnikov letalcev usposabljala za delo z elektromotornim vitlom. Oblečena v temnomodri kombinezon z jakno, v uniformi, kakršno nosijo prav vsi v letalski policijski enoti, nam pride nasproti. Tu pač ni razlik med ženskami in moškimi.
Helikopter ne izbira
Delati kot pilotka policijskega helikopterja je pestro, dinamično, zanimivo in nikoli dolgočasno, že takoj po pristanku pove Breda Šprajcar. Vsak dan v službi je namreč novo presenečenje in nikoli ne more zagotovo vedeti, kaj bo prinesel. Če jo pokličejo na intervencijo, redne naloge tistega dne pač počakajo, usede se v helikopter in odleti na nalogo. Toda takšno dinamično življenje ji čisto ustreza. »Vsi v tej službi imamo radi letalstvo, vse drugo je za nas postranska stvar. V letalstvu vladajo fizikalni zakoni, ogromno regulativ in pravil. Razlik ne sme biti, fizika jih ne dopusti in helikopter ne ve, ali ga upravlja ženska ali moški, zato nihče nima lažjih nalog od drugih. Znotraj letalske enote tako ni nobenih razlikovanj, kaj kdo dela, vse je predpisano, začneš z lažjimi nalogami in preideš na težje. Izobraževanj in učenja pa je ogromno in to se ne zaključi, ko končaš strojno fakulteto ali pridobiš letalske licence.«
Pred kratkim je bila na dveh simulatorskih preverjanjih, v Italiji in Nemčiji, in sicer za različna helikopterja. Vsako leto morajo piloti in pilotke na simulatorje, kjer izpraševalci preverjajo njihovo usposobljenost. »To so zahtevna preverjanja in tudi pripraviti se je treba nanje. Tam smo podvrženi najbolj nemogočim razmeram in najtežjim scenarijem. Toda imamo še druga preverjanja, za vsak tip naloge na primer, ki jo izvajamo. Nekatera preverjanja se naredijo tudi konkretno na samih letih. Moj sin, ki ima 13 let in je začel razmišljati, kam bo šel v srednjo šolo, me je prav nasmejal z izjavo, da mu je letenje res všeč, toda nikoli ne bi bil pilot, ker se je treba v tej službi vseskozi veliko učitim.« Njo je letenje prevzelo kot najstnico in potem je opustila namero za študij jezikoslovja. Prvi samostojni polet je opravila še pred izpitom za avto, nadaljevanje pa je bilo zapečateno, to je vpis na strojno fakulteto, smer letalstvo z namenom, da postane poklicna pilotka.
»Letenje me je zamikalo pri 15, 16 letih. Oče je bil športni pilot in še vedno je aktiven, prve korake pa sem naredila v Aeroklubu Lesce na jadralnem letalu. Dve leti sem preživela z jadralnim letalom nad Gorenjsko in letenje me je povsem prevzelo. Ko se dvigneš na neko višino in izkoriščaš samo vzgon, si kot ptica. Odmaknjen od vsega, svet vidiš s popolnoma druge perspektive in takrat se počutiš res svobodnega. To me je zasvojilo. Včasih se v zraku vprašaš, zakaj se na tleh obremenjujemo z določenimi stvarmi, in zanimivo je, kako se ti kakšna težavica na tleh zdi ogromna, v zraku pa dobi povsem drug pomen.«
Oče je bil sprva nekoliko presenečen nad hčerkino namero, da bo pilotka, ker Breda tega ni nikoli omenjala, a tudi zelo navdušen. »Je pa to pomenilo, ker sva bila v istem aeroklubu, da sem najprej dobila kritike od inštruktorjev, doma pa še od očeta,« smeje odvrne.
Eno njegovo opozorilo je Bredo zelo prizemljilo, se spomni. »Ko sem opravljala vozniški izpit, sem nekega dne manevrirala z avtom po domačem dvorišču in oče mi je rekel, naj zavijem levo, jaz pa sem desno. Nič hudega se ni zgodilo, toda ko je videl, da sem zamenjala levo in desno, mi je rekel: Ko boš naslednjič zamenjala strani, ti ne bom več dovolil, da se usedeš v letalo. Če v letalstvu zamenjaš levo in desno, je namreč še veliko bolj usodno kot na cesti. Od tistega dne nisem nikoli več v življenju zamenjala leve in desne.«
Prostora za čustva ni
Breda je imela najprej željo, da bi postala pilotka potniškega letala. Toda potem so ji po naključju pot prekrižali helikopterji. Ko je končevala strojno fakulteto, se je v Lescah odprlo podjetje Flycom in začela je sodelovati z njimi. Helikopterji so jo povsem navdušili. Nato se je priključila letalski policijski enoti, od tega je že 18 let.
»Če pri jadralnem letenju letiš za dušo in so ti v navdih ptice, ki lovijo vzgon in jih poskušaš posnemati, v profesionalnem letenju in pri helikopterju ni časa za romantiko,« je jasna Breda Šprajcar. »Tu je dinamika res velika. V letalski policijski enoti opravljamo tudi interventne naloge, torej naloge na klic, ko sploh ne veš, kaj te čaka. Takrat je obremenitev še toliko večja. Opravljamo pa tudi načrtovane preventivne naloge, kot so nadzor državne meje ali nadzor prometa, in na te se je tudi lažje pripraviti, ker imaš čas in točno veš, kam boš šel, s kom boš šel in kaj boš delal. Ampak tudi pri načrtovanih nalogah je dela ogromno. Letenje je res večplastno in kontrastno. Na eni strani je mirno kot ptica, ki leti, po drugi strani pa je treba biti v helikopterju, kadar iščemo storilce kaznivih dejanj ali gremo na pomoč ponesrečenim in bolnim, res hiter, učinkovit in usklajen z vso posadko,« razlaga. Prav zaradi kompleksnosti dela ne sme biti zemeljskih težav v pilotski kabini, ne letalski ne helikopterski. »Nikakor jih ne smemo peljati s seboj, če so težave prehude, je naša dolžnost in ne samo pravica, da ne gremo letet. Če bi bili piloti psihično preobremenjeni, je enako, kot če smo bolni ali poškodovani, takrat moramo ostati na tleh.«
»Včasih pridejo čustva za nami,« priznava in se spomni na dve veliki naravni katastrofi, požar na Krasu leta 2022 in poplave leto kasneje. Breda Šprajcar je reševala v obeh nesrečah. »Sploh poplave so bile hude. Tisti konec tedna sem bila dežurna, vreme je bilo slabo in to nam je še bolj oteževalo delo. Iz zraka smo videli našo domovino, ne samo struge in padli les, temveč vse njene ranjene točke, in tega je bilo ogromno. Na televiziji vidiš zdaj eno, potem drugo stvar, mi pa smo v nekaj urah videli vse in to je bilo grozno, obsežno, posejano po vsej državi. Obenem so bili neposredno ogroženi tudi ljudje.«
Toda iz zraka je videla tudi zelo lepe prizore. In najlepše je, ko je lepo vreme. »Takrat je Slovenija res pestra, tako kot letalstvo. Od prekmurskih ravnic, ki bodo zdaj spomladi prišle še bolj do izraza v svojem zelenju, do obale in gora. To so nagrade za pilote,« reče.
Prvi let
Čeprav je Breda Šprajcar začela svojo letalsko pot z jadralnim letalom, pa zdaj časa za prostočasno letenje nima. Vsa njena energija je usmerjena v profesionalno letenje s helikopterjem. Toda še vedno se dobro spomni svojega prvega leta. Tega človek pač ne pozabi, tako kot ne prve ljubezni. Bilo je z jadralnim letalom.
»Prvi samostojni let narediš, ko inštruktor presodi, da si zrel zanj. Vedno smo takšne lete opravljali zvečer, ko ni več termike in se vreme umiri. Ta prvi let pa je kratek, da dobiš potrebno samozavest. Čeprav sem se ga zelo veselila, sem imela kar veliko tremo. Stara sem bila 17 let, inštruktor je izstopil, ostala sem sama v kabini, vlečno letalo me je povleklo na višino nekaj sto metrov nad tlemi in potem sem v bližini letališča naredila nekaj krogov. Vse je trajalo morda deset minut. Res je bil noro lep občutek, vse je bilo v redu, globoko sem dihala in spomnim se, da sem se celo malo pogovarjala z letalom in sama sebi govorila check listo (kontrolni seznam), kaj je treba narediti. In potem je hitro minilo. Temu letu sta sledila še prvi samostojni let z motornim letalom in prvi samostojni let s helikopterjem, ampak nobenega od teh se ne spomnim tako dobro kot prav prvega poleta,« nam je še zaupala Breda Šprajcar.
