Mirella Baruca je zaposlena na Univerzi na Primorskem, v Istri pa jo poznajo predvsem kot avtorico zbirke zgodb Štorije sz škrinje, v kateri popisuje življenjske zgodbe in anekdote nekdanjih prebivalcev Kopra s svojo nono Vanco na čelu. Kopra ne bi zamenjala za noben kraj na svetu, poudarja fotografinja, ki svoje mesto redno upodablja tudi na fotografijah. Včasih jo lahko srečaš po Kopru s fotoaparatom okoli vratu, čeprav je danes za posnetke marsikdaj dovolj že mobilni telefon. »Koper ima dušo. Vsak dan najdem kakšen nov kotiček, detajl, drugačno svetlobo, odsev. Ozke ulice starega mestnega jedra me vedno znova očarajo, ker ima vsaka svojo zgodbo,« pravi. Sprehod z njo po Čevljarski ulici, glavni žili mestnega jedra, utegne trajati dlje, kot si mislil, saj je poznan obraz in si postanki sledijo drug za drugim.

Rodila se je v Trstu v slovenski družini in tam preživela prva leta svojega življenja. Spominja se, da v otroštvu začutila ponižujoče poglede, kadar je govorila slovensko. »Eden mojih prvih spominov iz otroštva je, kako smo protestirali, ko so leta 1974 fašisti vrgli bombo na naš vrtec in šolo pri Svetem Ivanu,« pravi. Kasneje se je družina preselila v Koper, v staro mestno jedro k noni Vanci. Bošadraga je še danes ena najstarejših in avtentičnih koprskih mestih četrti, v 70. letih pa se je tam življenje še precej bolj dogajalo na ulici. Z nono, prav posebno Istrijanko, ki so jo zaradi eksplozivnega karakterja klicali Vanca Bomba, je Mirella Baruca preživljala veliko časa. Sosede so se tudi po Vancini smrti velikokrat spomnile nanjo.

Ni sobote brez tržnice

»Rada sem posnemala nonin način govora in domače istrsko narečje ter jim pripravljala predstave v vlogi none Vance. Še vedno znam istrsko narečje, te nonine zgodbe so ostale v meni in po 40 letih sem jih začela zapisovati.« Prva je nastala leta 2021 in na družbenem omrežju facebook je vsaka naletela na neverjetno pozitiven odziv. »Poiskala sem še zgodbe drugih ljudi, Koprčanov in širše … Začela sem z zgodbo o poštarju Marjotu, ki je noni prinašal pokojnino, pa o frizerki Jolandi, župniku Bojanu Ravbarju, koprskih trgovcih … Sorodniki teh ljudi so mi z veseljem pomagali s fotografijami in dodatnimi podatki, s katerimi je v zgodbah oživila njihove drage. Ljudi, ki so jih vsi poznali, tako so jih zgodbe zlahka ponesle v preteklost,« pripoveduje Mirella Baruca. Napisane so delno v narečju, delno v slovenskem jeziku, tako da jih razume vsak. Lani je zgodbe zbrala v knjigo Štorije sz škrinje. Zdaj že zapisuje nove.

»Pri nas lahko vedno skočiš k sosedu, ko ti zmanjka sladkorja. Tu nikoli ni bilo pomembno, ali je sosed Italijan, Bošnjak ali Srb, musliman, katoličan ali pravoslavne vere. Koprčan je vsak, ki tako čuti, ne glede na to, od kod prihaja.«

Privlačijo jo stari predmeti, nostalgične zgodbe iz časov, ko so bili ljudje bolj povezani med seboj. V njeni Bošadragi se trudijo, da še živijo kot skupnost, pravi. »Pri nas lahko vedno skočiš k sosedu, ko ti zmanjka sladkorja. Tu nikoli ni bilo pomembno, ali je sosed Italijan, Bošnjak ali Srb, musliman, katoličan ali pravoslavne vere. Koprčan je vsak, ki tako čuti, ne glede na to, od kod prihaja,« poudarja. Letos so v starem mestnem jedru, tudi v Bošadragi, pripravili tako imenovane četrtne fešte, organizirano druženje sosedov iz posameznega mestnega predela in njihovih prijateljev: na trge, ki so stran od najbolj obiskanih ulic, so postavili mize, jih okrasili z lučkami, vsak je prinesel nekaj hrane in veliko spominov, zgodb, starih fotografij.

Kot prava Koprčanka ima sobotno dopoldne rezervirano: sobota ni prava brez obiska tržnice, to je tedenski obred marsikaterega domačina. Kogar želiš srečati, boš našel tam. »Nekatere branjevke še znajo 'šrajati pu naše', tako da se lahko pogovarjam v noninem narečju. V pogovoru z ljudmi pa se rojevajo tudi ideje za nove zgodbe iz skrinje,« se pohvali.

Mlade naučiti druženja ob glasbi

Mirella Baruca se ne strinja s tistimi, ki pavšalno trdijo, da se v Kopru nič ne dogaja. Univerza v mesto vrača živžav, poleti je mesto polno turistov in na voljo veliko prireditev, a drži, da je pozimi bolj prazno, ni več prostorov za druženje mladih, kot so jih poznali nekoč. »V mojih letih so osnovne šole nekajkrat na mesec ob sobotah organizirale plese oziroma matineje, poleti pa so mladi zahajali na terase hotelov in v znane obalne diskoteke. Zdaj v Istri ne najdeš spodobne diskoteke,« ugotavlja.

mirella baruca, avtorica knjige Štorije sz škrinje / Foto: Katja Gleščič

S knjigo Štorije sz škrinje / Foto: Katja Gleščič

S skupino ljubiteljev glasbe, plesalcev in didžejev Master Mix, v kateri sodeluje, so se pred časom povezali z osnovno šolo z italijanskim učnim jezikom Pier Paolo Vergerio Il Vecchio in pripravili ples za starejše osnovnošolce višjih razredov v koprskem centru mladih. »Plesali so, peli in se zabavali ob glasbi iz devetdesetih let, in to brez telefonov. Tako da se da,« je zadovoljna. Njen cilj je pri mladih obuditi kulturo druženja ob glasbi, da bodo v njej uživali, tudi ko odrastejo. »Če tega ne bodo doživeli, ne bodo razumeli, kaj zamujajo. Lahko govorimo, da mladih nič ne zanima, toda če jim ne pokažemo, kako lepo je lahko druženje, bomo težko kaj premaknili.«

Tudi sicer se trudi na življenje gledati s pozitivne strani. »Življenje je prekratko, da bi se obkrožali z negativnimi mislimi in negativnimi ljudmi,« pravi. V medijih pogreša več pozitivnih novic in se z nostalgijo spominja časov, ko je v televizijskih poročilih črna kronika prišla na vrsto na koncu poročil in ne že na začetku.

»Koper ne more biti Dubaj«

Ko primerja nekdanji Koper z današnjim, jo najbolj motijo pretirana gradnja in posegi v podobo mesta. »Boli me to zidanje v prvem pasu okoli mestnega jedra. Tisti, ki je to dovolil, bi se moral prej vprašati, kaj bodo rekli prebivalci. Saj je dovolj drugih lokacij za takšne gradnje, ni treba uničevati vedute Kopra. Koper ne more biti Dubaj,« je odločna. Mesta po njenem mnenju ne smemo razvijati za vsako ceno, če s tem izgublja tisto, zaradi česar je posebno, svojo dušo.

Identiteto mesta pa gradijo tudi njegovi prebivalci. Obujanje spomina na pomembne someščane je eden od načinov, kako utrjevati pripadnost mestu, ki so ga skozi stoletja soustvarjali ljudje z vseh vetrov.

»Vsakemu, ki želi izvedeti kaj več o znanih Koprčanih, najprej predstavim slavnega zdravnika in izumitelja termometra Santoria Santoria, o katerem je v Sloveniji slišal le malokdo,« spomni Mirella Baruca. Santorio Santorio (1561–1636) velja za začetnika eksperimentalne medicine. O Kopru znanstvenik sicer ni pisal, saj je že zgodaj odšel v Padovo. Velja pa si vzeti k srcu njegov nasvet iz 16. stoletja: »Veselje pospešuje gibanje srca, strah in žalost ga upočasnjujeta.« Santorievega brezčasnega načela se skuša držati tudi naša sogovornica.

Priporočamo