»Ko Chuck Norris ne more več, nadaljuje Petra Majdič.« To je bila ena od domislic, ki so krožile v javnosti po njenem neverjetnem podvigu, ko je na olimpijskih igrah 2010 v Vancouvru osvojila bronasto medaljo, čeprav je po padcu v trimetrsko jamo med ogrevanjem na poledeneli progi v hudih bolečinah odtekla kvalifikacije in nadaljnje tekme, v katerih se je za las prebila do finala in medalje. Šele globinsko slikanje po finalu je pokazalo, da je imela več zlomljenih reber, eno pa je celo predrlo pljuča.
Umik Slovenke leta
»Ta bronasta medalja je zame kot zlata z diamanti,« je tedaj dejala tekačica iz Dola pri Ljubljani, ki je s svojo zgodbo zasenčila zmagovalce in dobila posebno priznanje Terryja Foxa za najbolj junaško olimpijko. Leto zatem je 178 centimetrov visoka športnica zaključila kariero, a v zadnji sezoni osvojila še tretji mali kristalni globus za najboljšo sprinterko in število zmag v svetovnem pokalu povečala na 24, s čimer ostaja druga najboljša sprinterka in četrta najboljša tekačica v zgodovini. Poleg prvih slovenskih tekaških zmag v svetovnem pokalu, kristalnih globusov in olimpijske medalje je osvojila tudi naši prvi tekaški medalji na svetovnih prvenstvih (srebro v Saporu 2007 in bron v Oslu 2009), trikrat postala slovenska športnica leta, leta 2011 pa tudi Slovenka leta po izboru bralcev Nedeljskega dnevnika.
Po športni upokojitvi se je vselej zgovorna tekaška princesa, ki se je odlično znašla tudi pred mikrofoni in v soju žarometu, za dalj časa skoraj povsem umaknila iz javnega življenja in z uradnih športnih dogodkov. Po njenem nedavnem prvem odmevnejšem javnem nastopu, ko je bila ena od voditeljic medijske predstavitve smučarskih reprezentanc, jo je bilo vsekakor treba vprašati, kaj se ji je pravzaprav dogajalo v minulem dobrem desetletju stran od oči javnosti in kako je videti njen običajen dan po koncu športne kariere.
»Zjutraj še vedno zgodaj vstajam, ker je treba hčeri, stari devet in sedem let, peljati v šolo. Potem imam običajno kup sestankov in klicev v zvezi s svojim podjetjem Nordic, kjer se ukvarjamo z distribucijo športne opreme za tek na smučeh in nordijsko hojo ter imamo fizično in spletno trgovino. Ukvarjamo se tudi s teambuildingom za podjetja in na leto organiziramo prek sto dogodkov, katerih rdeča nit so šport, kulinarika in zabava. Zmeraj je veliko smeha, ko se kolegi iz službe prvič postavijo na smuči ali se merijo v drugih športih in povezovalnih igrah. V tem času, odkar sem podjetnica, sem tudi zelo navzoča mama svojima hčerkama. Sebe sem zadnjih deset let dala malce na stranski tir in se bolj posvetila poslu in družini. Zaradi tega sem zavračala vabila na dogodke in k funkcionarskim vlogam v športnih zvezah, saj sem popoldne in zvečer želela biti doma,« pove Petra Majdič, ki bo prihodnji mesec dopolnila 45 let.
Šport kot vzgoja
Za tek na smučeh nima pravega časa, se pa veseli, da bo z odraščajočima hčerkama tudi za to več priložnosti. »Gibljem se redno in v mejah normale, bi si pa želela večkrat na kakšno daljšo turo v hribe ali sama zase teči na smučeh v miru in brez časovnega pritiska. Za zdaj tega ni, ves čas moram gledati na uro, če že najdem kaj prostega časa. Bosta pa tudi moji hčerki vzgojeni v športnem duhu, kot sem bila jaz. Menim, da je šport fantastičen vzgojni prijem za kogar koli in kadar koli, zato se moja otroka temu ne moreta izogniti. Seveda pa ju ne bom v nič silila. Sam moraš imeti neko iskrico, da se prebudi plamen, brez tega ne moreš v vrhunski šport. Bi ga pa vsakomur priporočila. Nimam slabih izkušenj s tekom na smučeh, čeprav je to naporen šport. A tudi tam se treningi stopnjujejo šele z leti, ne pa pri otrocih.«
Je imela kdaj težave zaradi počenih reber in predrtih pljuč? »Ne. To je bil tudi eden od razlogov, da sem po poškodbi še nadaljevala. Zavedala sem se, da bosta regeneracija in povratek v normalno stanje telesa najhitrejša, če grem skozi proces aktivnega treninga vrhunskega športa. Ta je res lahko naporen in brutalen, a me je daleč pripeljal,« ugotavlja sogovornica, ki opaža, da je med mladimi precej zanimanja za smučarski tek. V Dolu pri Ljubljani, kjer skrbi tudi za tečaje teka, je v skupini med sedmim in desetim letom tudi po 20 deklic. Rezultati v slovenskem smučarskem teku sedaj res niso blesteči, a zaradi cenovne dostopnosti in številnih tekaških prog naj bi bilo za ta šport med mladimi vse več zanimanja.
K večji priljubljenosti teka med dekleti so nedvomno pripomogli tudi Petrini uspehi. Nad njimi se je svoj čas navduševala tudi njena naslednica Anamarija Lampič, ki pa je medtem prestopila v biatlon. Je tudi Petra kdaj razmišljala o tem? »Mene so kot otroka sicer vabili k biatlonu, a sem bila bistveno boljša v klasičnem teku, in ne v prostem slogu, ki se uporablja v biatlonu. Sem pa kar dobro streljala, vsaj tistih parkrat, ko sem poskusila. A v naših časih se je lotil biatlona tisti, ki ni bil uspešen v teku na smučeh. Takrat biatlon še ni bil tako razvit in se nisem odločila zanj. Anamarija pa sama najbolje ve, kaj želi in zakaj se je tako odločila. Verjamem, da je tudi njen značaj zelo primeren za biatlon, saj je zelo sproščena. Da znaš biti brezskrben v nekaterih kočljivih situacijah, je pri biatlonu še bolj pomembno kot pri teku na smučeh. Povsem jo lahko razumem, če je s tem prestopom začutila tisto iskrico, ki jo je ohranila živahno,« razmišlja nekdanja šampionka, ki še vedno z zanimanjem spremlja športne novice in rezultate, pa tudi nekatere aktualne probleme športa.
Brez milosti do dopinga
Tako ni ostala neopažena dopinška afera trenutno najboljšega tenisača Jannika Sinnerja, ki mu zaradi uporabe prepovedanega steroida klostebola kljub prvotni oprostitvi grozi do dveletna prepoved igranja zaradi pritožbe svetovne protidopinške organizacije WADA. Isti steroid so svojčas odkrili pri norveški smučarski tekačici Theresi Johaug, ki je zato morala na 13-mesečni prisilni počitek, v dopinške afere pa so bile vpletene še nekatere nekdanje tekmice Majdičeve. Tudi najboljša tekačica vseh časov Norvežanka Marit Bjorgen, ki je imela celo posebno dovoljenje za uporabo sicer prepovedanega zdravila proti astmi, kasneje pa je bila osumljena in oproščena uporabe še enega od prepovedanih poživil.
»Marit Bjorgen me je res jezila, saj smo dobili informacije, da je med dopinškimi izjemami, ki jim je zaradi ohranjanja zdravja dovoljeno uporabljati preparate, ki so v teh količinah na doping seznamu. Tega nisem mogla sprejeti, saj ne sme biti nobenih izjem, če želimo šport ohraniti čist. Po mojem mnenju za dokazane kršitelje ni dovolj niti začasna prepoved nastopanja, ampak bi jih bilo treba izključiti za vselej, predvsem pa od njih nazaj zahtevati denar od nagrad, saj bi bilo to najbolj vzgojno in učinkovito. Številnim ruskim smučarskim tekačem, ki so jih zalotili pri dopingu, je bilo pravzaprav vseeno, če so jih dobili, saj so medtem že obogateli in se rešili bede. Dolgo me je jezilo, ker sem bila tolikokrat le četrta ali šesta, pred mano pa kakšne sporne tekmovalke. Če sem jaz iz majhne Slovenije lahko uspela v teku na smučeh brez dopinga, se tudi z delom in treningom očitno da uspeti. Prav zato nimam nobene milosti in razumevanja za kršitelje,« je odločna Petra Majdič.
