Ena najhitrejših in najbolj veličastnih ladij, ki so kdaj plule čez ocean, znameniti italijanski Rex, ki je med drugo svetovno vojno potonil v slovenskih vodah, je ponovno oživela. V šenčurskem muzeju Slovenija v malem bo prihodnje štiri mesece na ogled imenitna maketa ene najbolj prepoznavnih evropskih čezoceank, ki so pred drugo svetovno vojno plule med Evropo in Ameriko. Kar tri leta in pol jo je gradil Izolan Miran Bolha, celo leto več, kot so potrebovali Italijani, da so zgradili in opremili originalnega Rexa. Kar 1980 ur dela je vložil v maketo in mnogo potrpežljivosti, toda v vsem tem času ni bilo niti enega trenutka, da bi želel odnehati.
»Dokler mi bodo oči služile in se roke ne bodo tresle, bom izdeloval makete. Ko pa je to delo vendar dobro za možgane in motoriko, meni pa v veliko zadoščenje in zadovoljstvo,« je povedal nekdanji oficir Splošne plovbe, ki je preplul vsa svetovna morja in oceane.
Izjemen parnik
Ladja Rex je bila v tridesetih letih 20. stoletja svetovni tehnološki in simbolni presežek. Bila je med največjimi in najhitrejšimi čezoceankami svojega časa, dobitnica prestižnega modrega traku Atlantika, to je nagrade, ki jo prejme ladja za rekord za najhitrejše prečkanje Atlantskega oceana. Dve leti je nosila modri trak. Obenem je bila prava plavajoča razstava znanja, industrije in razkošja. Prvega avgusta 1931 so jo prvič splovili iz pristanišča v Genovi, rekord pa je dosegla leta 1933, ko je kot najhitrejša ladja preplula Atlantik v štiri dneh, 13 urah in 58 minutah. Rekord je držala do leta 1935. Čeprav je bila zgrajena za Italijo, njena matična luka pa je Genova, je njena zgodba tesno povezana tudi s slovenskim prostorom, kjer je bila v zavezniškem letalskem napadu potopljena, njene razbitine pa so še dolgo ležale v morju.
»Rex je znamenitost, ki je ni več, a je v našem okolju dobro poznana, starejši se ga še spominjajo, mlajši poznajo njegovo zgodbo. Ladja je potonila 200 metrov od obale med Izolo in Koprom in na tistem mestu stoji manjše obeležje, ki se imenuje Pri Rexu. Ni domačina, ki ga ne bi poznal,« je povedal Miran Bolha, ki živi le pet kilometrov od zadnjega počivališča Rexa. Za to, da se je lotil izdelave makete, je navedel dva razloga. Prvi je, da je bil ta čezoceanski potniški parnik, dolg 268 metrov, le meter krajši od slavnega Titanika, izjemen v vseh pogledih, obenem pa je bila njegova usoda leta 1944 žalostna in tragična.
Žena ne godrnja
»Ko je Italija napovedala vojno Franciji in Angliji, so ladjo umaknili v Trst. Tam je bila do septembra 1944, nakar so se Nemci, ki so jo zaplenili po italijanski kapitulaciji, odločili, da jo bodo iz Trsta umaknili, saj so se bali, da bodo zavezniki bombardirali Trst. Z vlačilci so jo vlekli v Koprski zaliv, ladja je nasedla, tri dni kasneje pa so zavezniška letala izvršila napade in jo tako hudo poškodovala, da se je prevrnila na bok in nekaj dni gorela,« je obudil preteklost Miran Bolha.
Leta, ki so sledila, so ostala v spominu in zavesti prebivalcev obalnih mest. Po vojni je postal Rex vojni plen Jugoslavije in ta se je odločila, da bo ladjo razrezala. Bolha se še spomni velikega dvigala, največjega v takratni Jugoslaviji, Veli Jože se je imenoval, ki je dvigoval dele ladje iz morja. Toda en propeler in nekaj razbitin je ostalo potopljenih v morju do danes.
A vrnimo se k maketi in še enemu razlogu, da bo lahko danes malodane vsak Slovenec, če si bo le poželel, užival v pogledu na veličastnega Rexa. To je Miranova žena. »Rexa sem posvetil svoji ženi, ki me ves čas podpira in nikoli ne godrnja, ko ustvarjam. Še pred tem sem hčeri na njeno željo izdelal maketo Titanika in sinu nemško bojno ladjo iz druge svetovne vojne Bismarck. Žene pa ne bi ravno razveselil z lepo vojno ladjo, zato sem jo z Rexom,« nam je izdal Izolan, ki že 30 let strastno izdeluje makete ladij. Zametki ukvarjanja z modelarstvom in maketarstvom segajo v osnovno šolo, ko sta z bratom izdelovala plastične makete, jih barvala in imela vsak svojo floto.
Odkrivanje zgodovine
»Močno sem si želel, da bi lahko to ladjo vsaj enkrat pokazali širši javnosti. Ker vem, da so Mirana prosili iz marsikaterega muzeja, sem toliko bolj počaščen, da sta se z ženo odločila, da ga bosta razstavila pri nas,« je ob prvi obletnici delovanja muzeja Slovenija v malem dejal njegov programski vodja Bine Logar.
Sama ideja muzeja, v katerem so na ogled makete slovenske zgodovine Igorja Grabnarja, ki nas popeljejo vse od prazgodovine do osamosvojitve Slovenije, ostaja namreč še naprej plemenita. Ne le da je to prostor učenja slovenske zgodovine, temveč je tudi prostor za kreativne tehnične hobije.
»Že v prvem letu smo dokazali, da lahko manjši muzej v Šenčurju pritegne več kot 2000 obiskovalcev iz vse Slovenije. Naš namen je bil pritegniti predvsem osnovnošolce in to nam je uspelo. Med počitnicami smo organizirali tudi pet delavnic Leonardo da Vinci in odslej lahko otroci praznujejo tu rojstne dneve. Letos pa se bomo osredotočili na programe za vrtčevske otroke in srednješolce,« je povedal Bine Logar, zadovoljen, da sta z Igorjem Grabnarjem dosegla cilj muzeja.
»To je predvsem spodbuditi otroke k tehnični kulturi in povečanju zanimanja za zgodovino Slovenije. Tudi zato je ladja Rex velika dopolnitev naše razstave in verjamem, da bo začel kakšen otrok tudi zaradi nje odkrivati zgodovino te ladje.«
